Rusija je izgubila svoje satelite

Na žalost se scenarij »zamrznjenega konflikta« ni nadaljeval. Izbruhnil je konflikt, na pomoč so bili prisiljeni prihiteti bližnji in bolj oddaljeni sosedi. Reakcija moje domovine Litve ter sosedov Poljske in Ukrajine je zelo razumljiva. Preveč dobro se spomnimo, kaj pomenijo »osvobodilni pohodi« ruske vojske. Zelo milo rečeno, to so množični pokoli, sadistična krutost, ki bi ji zavidal celo ljudožerec Hanibal Lector. Domačini se brezupno branijo, medtem ko zahodni zavezniki molčijo in se obračajo stran.

K sreči se takšen pogost scenarij v srednji in vzhodni Evropi ni zgodil. Tokrat smo doživeli nestandarden scenarij na politični ravni. Z vojno v Gruziji je postalo dokončno jasno, da Rusija nima več pokornih satelitov. Zelo preprosto je ugotoviti, zakaj rusko intervencijo ni podprl njen zavedni prijatelj beloruski diktator Aleksander Lukašenko. Perspektiva, na podlagi katere bi v čim krajšem času iz vsemogočnega vojvode postal svetovalec voditelja ruske province, ga ne zanima. Še bolj resno znamenje je dejstvo, da je samo kubanski diktator Fidel Castro podprl dejanja Rusije, medtem ko so celo najboljši prijatelji, Hugo Chavez skupaj s korejskim Kim Jong-Ilom in turkmenistanskim diktatorjem Gurbangulijem Berdimukhamedovom, samo vljudno molčali. Če pogledamo iz malo širše perspektive oziroma nismo omejeni samo s tem koncem sveta, bi voditelja evrazijskega imperija in Kremlja moralo skrbeti, ko vidi, kako veliko kitajsko pando drži na vajetih Hu Jintao, saj ni jasno, kam so se skrili zavezniki Rusije. Kaj se bo zgodilo, če bo Kitajsko začelo skrbeti za pravice ter varnost svojih državljanov, ki so se naselili po ruski Sibiriji? No, po drugi strani sploh ni nujno, da bo Kitajsko (v nasprotju z Rusijo) začelo skrbeti.

Nekateri poročevalci iz Rusije so zajedljivo opazili, da se ponavlja scenarij »druge čečenske vojne«: če ni vojne, jo je treba ustvariti, zaradi tega, ker vojno potrebuje v Kremlju živeči »majhen Cahes« (lik iz pravice nemškega pisatelja Ernsta Gofmana). Na žalost ti poročevalci predstavljajo absolutno manjšino. Večina publicistov in poročevalcev trdi, da je Gruzija kaznovana upravičeno, saj se sočasno dogaja operacija rešitve bratskega naroda. V medijih je pogosto analizirana večplastnost tega konflikta. Seveda drži, da je Kavkaz križišče geopolitičnih interesov, območje nesporazumov med elitnimi in etničnimi skupinami ter notranjih socialnih problemov, ki pogrevajo atmosfero. Vendar se razmere zelo hitro spreminjajo, primanjkuje informacij, zato ni pametno ponujati enostranskih diagnoz ali spontanih receptov.

Obstaja še en spregledani vidik trenutnega konflikta, to je kriminal. »Republika Južne Osetije« je eden največjih tihotapskih centrov špirita in alkoholnih pijač (sočasno poteka še trgovina z orožjem, belim blagom). V Rusiji se je večkrat zgodilo, da so se večje skupine ljudi zastrupile z alkoholom. In vsakič je vlada zagrozila in naredila »škandalozno preiskavo«. Sledi so vedno vodile ne samo v Severno Osetijo, ki je pod nadzorom Rusije, ampak tudi v »Republiko Južna Osetija«. Toda te slavne preiskave so se vse po vrsti hitro zaključile. Razlog je bil preprost. Nihče ni želel razjeziti vsemogočnega ruskega tandema obveščevalno- varnostnih služb, vojske in organiziranega kriminala.

V bistvu je bil podoben model uporabljen v celotni Sovjetski zvezi, ne preveč ozirajoč se na lokalne posebnosti. Dovolj je, če se ozremo na zgodovino vilenske brigade. Brigada – to je skupina tako imenovanih rusko govorečih zločincev, ki se niti poskusili niso vsaj malo naučiti jezika domorodcev ter so delovali skupaj s KGB/ FSB in tudi z Rdečo armado Sovjetske zveze, ki je bila nameščena v tem kraju. Brigade so trgovale z orožjem ali z belim blagom. Način delovanja in specializacija sta bila povsod podobna, edina razlika je v tem, da so se »brigadirji« Chinvalja lotili tudi politike. V zadnjem desetletju 20. stoletja so večkrat neposredno sodelovali pri destabilizaciji razmer v Gruziji. Skupne posle s KGB ter »znamenito Rdečo armado« so brigadirji Chinvalija sklenili že v prejšnjem političnem sistemu. Ruski tanki zato zdaj niso prišli za vsako ceno braniti le interesov velike Rusije, ampak tudi izdelavo špirita, majhnih tovarn vodke in ilegalnih skladišč orožja.
Nezakonite tovarne špirita, velik vir dohodkov, so požrli ognjeni zublji. Generali »velikega soseda« tega ne bodo oprostili, saj je treba končati gradnjo dač za otroke. Seveda obstajajo prioritete, kot so interesi domovine, varnost meja in strateški načrti, vendar se ne sme pozabiti na svoje lastne interese. Samo dejstvo, da so se civilisti pojavili med dvema ognjema, očitno ni dramatično. Pocinkane krste s trupli ubitih ruskih vojakov, poslane v domovino, tudi ne. Vedno so bile cenjeno politično blago.

Dr. Ramunas Trimakas je docent na univerzi Mykolasa Römerisa v Litvi