Javni odgovor na poskus diskreditacije s strani SDS

Ker gre glede na to, kar sem v prispevku povedal, ter glede na moje preteklo delo za nevarno neuravnotežen primer poskusa osebne in strokovne diskreditacije, sem se odločil za nekaj pojasnil, predvsem zaradi osebne časti in zato, ker SDS z zlorabo mojega imena posredno blati tudi medije, ki so se v preteklosti naslonili na moje strokovno mnenje.

Ker sem v medijskem prostoru s publicističnim delom in objavami člankov v časniku Delo prisoten že od pomladi 2007, se nimam za "novega političnega analitika", kot pravijo v SDS. Čeprav so SDS-ovi piarovci v nagli in površni iskalni akciji našli le en moj članek o Johnu Kennedyju (Sobotna priloga, 24. november 2007), jih vabim k prebiranju še štirih člankov, ki so bili objavljeni v časniku Delo, in sicer 8. maja, 10. avgusta, 3. septembra in 18. oktobra 2007, ter prispevkov v Nedelu 26. avgusta in 14. oktobra 2007. Prebiranje strokovno strukturiranih člankov o kompleksnem področju političnega liderstva, kakršnih v slovenskem medijskem prostoru primanjkuje, bo za SDS zanimivo predvsem zato, ker sem v njih zelo kritičen ravno do Pahorjeve SD in slovenskih političnih strank nasploh. Prebiranje teh člankov tako najbolje in povsem demantira žaljivo argumentacijo SDS glede moje "sorodstvene" pristranskosti.

Zaradi selektivnega prikaza dejstev in manipuliranja z njimi, sicer povsem legitimnimi piarovskimi metodami, želim SDS podati še nekaj dodatnih pojasnil, ki jih lahko dodajo v mojo kartoteko. Leta 1999 sem na FDV diplomiral s področja liderstva v vojaški organizaciji. Septembra 2007 je senat FDV potrdil dispozicijo mojega magistrskega dela z naslovom "Politično liderstvo - strateški pristop". V okviru večletnega raziskovanja pojava sodobnega političnega liderstva sem se med drugim v oktobru 2006 na lastne stroške udeležil izobraževanja na šoli Johna F. Kennedyja za vladne študije, na univerzi Harvard v ZDA. V tem času sem v knjižnici Johna F. Kennedyja v Bostonu raziskoval tudi stil političnega vodenja predsednika Kennedyja, s poudarkom na kubanski raketni krizi.

Pri napadu SDS gre po moji oceni žal za učbeniški primer poskusa diskreditacije. Glede na delo, ki ga vlagam v strokovno raziskovanje področja političnega liderstva, tak način odločno obsojam, saj delno upravičuje mojo bojazen, da bo tudi predvolilna kampanja osredotočena na osebne in ideološke spopade in ne na vsebinske argumente, med katerimi bi lahko izbirali državljani. Potrjuje tudi mojo tezo o nizki ravni politične kulture na Slovenskem ter odgovornosti, ki pri tem leži predvsem na strankarskih liderjih. Kot državljana pa me skrbi, kako je mogoče, da se na začetku 21. stoletja bistvo človekovega razmišljanja in dela opredeljuje izključno z njegovimi sorodstvenimi vezmi. Je mar to vzorčni prikaz tako imenovane sproščene Slovenije?

Aljoša Selanpolitolog, Kranj