Še živijo dobri ljudje

Kolumne - ponedeljek, 11.08.2008 Tekst: (gostujoče pero)

Sredi decembra lani sem se ponesrečila. Na pločniku ob Linhartovi cesti sem tako nesrečno padla, da se nisem mogla premakniti niti za centimeter. Ko sem tako nebogljeno ležala, je povsem slučajno prišel mimo moj sosed g. Bešter.

Nesebično je stopil k meni, mi hotel pomagati, da bi vstala, a to ni bilo mogoče. Po telefonu je takoj poklical reševalno vozilo, nato pa mi je pomagala njegova žena in še dva naključno mimoidoča. Po petdesetih minutah mučnega čakanja, in to sredi Ljubljane, je končno pripeljal rešilec. Še pomisliti ne smem, kaj bi bilo z menoj, če bi močno snežilo ali deževalo.

Po tej poti se zato zahvaljujem vsem štirim, ki so bili takrat ob meni in me bodrili in mi pomagali, dokler me niso prepeljali v urgentni blok. Še isti dan sem bila uspešno operirana na travmatološki kliniki. Zahvaljujem se zato tudi anastezistki dr. Filekovičevi in kirurginji dr. Štrausovi. Danes, po šestih mesecih, ko sem rehabilitirana, še enkrat iskrena in prisrčna zahvala vsem za plemenito in nesebično pomoč.

Maja KlopčičLjubljana

Še živijo dobri ljudje

Komentarji

Zadnje kolumne

BREZ SKRBI, TUDI KARIKATURIST ODHAJA!

Novice

Šport

Poslovni Dnevnik

Nedeljski Dnevnik

Debate

Tiskane izdaje

Moj Dnevnik

Dnevnikov naročniški klub