Nevidni svetovalec Radovana Karadžića

(Foto: Jaka Adamič)

A povsem drugače kakor pri Sokratu, kjer vse do danes zgodovinarji filozofije ne morejo povsem zanesljivo dognati, kdo in kaj naj bi bil njegov "daimonion", ki ga ni mogoče preprosto prevesti v besedo demon z današnjim pomenom te besede, pa pri neprostovoljnem haaškem prenočevalcu zelo natanko vemo, da to ni "sveti Sava", kakor mož sam morda misli. Njegov svetovalec je prav isti, kakršnega so uporabljali in kdaj tudi omenjali drugi znani zlikovci v človeški zgodovini. Eden najbolj znanih takih primerov je gotovo Adolf Hitler, ki je bil dovolj inteligenten, da ni tajil obstoja transcendence, a vendar ni bil dovolj inteligenten, da bi iz tega povlekel pravi nauk in usmeritev za lastno življenje. Neprestano se je skliceval na "previdnost", ki naj bi ga opozarjala, pa tudi spodbujala pri njegovih zlih delih. Nepoučeni menijo, da je "previdnost" ustrezen izraz za Boga. V Bibliji bi tako poimenovanje zaman iskali. Beseda je sicer rabljena, ampak le za oznako lastnosti, tako človeške kakor tudi Božje, vendar nikoli kot sinonim za Boga, kakor je to denimo Ljubezen ali Resnica. Previdnost je kot nekakšno poljudno nadomestno Božje ime uveljavila slaba teologija, svoj pravi strupeni pomen pa je dobila prav s Hitlerjevo rabo te besede.

Nevidnega svetovalca prav iste vrste je imel tudi te dni z vsemi častmi in v ustaški uniformi pokopani zločinec Dinko Šakić. Na pogrebu v domovini mu je govoril kdo drug kakor katoliški duhovnik, ki je hvalil njegova dela in ga postavljal za zgled hrvaški mladini. Triperesna deteljica zla na Hrvaškem: ustaštva, komunizma in katolištva, se je zbrala ob grobu skupnega junaka...

Res ni težko identificirati "nevidnega svetovalca" Radovana Karadžića. Identificiral ga je že Jezus, ko je rekel: "On je bil od začetka morilec ljudi in ni obstal v resnici, ker v njem ni resnice. Kadar govori laž, govori iz svojega, ker je lažnivec in oče laži." Jezus govori o hudiču, o Satanu, padlem najvišjem ustvarjenem bitju, nekakšnem prvem vezirju velike porte neba. Značilno za njegovo delovanje v ljudeh in med ljudmi pa je trojnost, nekakšno trifazno načelo, kakor ga poznamo pri električnih motorjih Teslovega izuma. Prva faza je prikaz tega, kar človeku prišepetava kot nekaj dobrega. Kar je najbolj tragično, ti ljudje res verjamejo, da so delali nekaj dobrega. Tako slišimo sedaj govoriti Karadžića, a prav tako je govoril Šakić. Ko je pred izročitvijo dal intervju za argentinsko televizijo, je brez pomisleka rekel, da bi vse to naredil še enkrat in da spi kakor nedolžen otrok. Verjamem. Hudič ne zapeljuje z deklariranim zlom. Spomnimo se prvega zapeljevanja v raju. Je kača nagovarjala Evo, naj prevara Adama, vsaj v fantaziji, ko drugega moškega še ni bilo? Ne, nikakor. Je hotela, naj bi Eva kaj ukradla Adamu? Seveda ne. Da bi storila Adamu kako nasilje? Nikakor. Kača se je Eve lotila s psihološkim vprašanjem: "Ali je Bog res rekel, da ne smeta jesti z nobenega drevesa v vrtu?" Nadaljevala pa je s filozofsko ponudbo: "V resnici Bog ve, da bi se vama tisti dan, ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor Bog, poznala bi dobro in húdo." In potem je Eva jedla neki sadež. Tako se je začelo. Kača ni predlagala na prvi pogled nič nemoralnega. Propagirala je človekovo razsvetljenje. Oče razsvetljenstva ni filozof Immanuel Kant, kakor mislijo na filozofskih inštitutih, ampak Satan! Tudi Hitlerju njegova "previdnost" ni narekovala, naj zločinsko pobije nekaj milijonov Judov, ampak naj dosledno uporabi načela Darwinovega evolucionizma tudi v človeški družbi in torej preseje rase ter ustvari boljše okoliščine za najvišjo, izloči pa vse nižje. Če smo res evolucionisti, je to vendar dobra ideja, mar ne? In Šakiću njegov nevidni svetovalec prav tako ni svetoval, naj se zločinsko znaša nad Srbi, Judi, Cigani in celo ne tako redkimi Slovenci. Šlo je le za očiščenje hrvaške države spornih elementov, ki so ovirali vzpon hrvaške kulture in države. In Karadžiću njegov "nevidni svetovalec" prav tako ni sugeriral zločinskih ravnanj z muslimanskimi Bošnjaki in bosanskimi Hrvati, ampak le preventivne ukrepe, da ti ne bi ponovili zločinov nekdanjega ustaštva. Vedno je šlo za same dobre, moralne reči. Druga faza zapeljevanja je sugestija, da nagovorjeni to dela po "višjem" naročilu, pa naj bo to bog, kakršnega ima v mislih hudič in pogan, ali pa kakršna koli sekularna racionalizacija v smislu "višjega interesa". Tudi znameniti Milgramov eksperiment (Yale, 1962) to potrjuje. Tretja faza pa je potrditev in blagoslov kake krajevno uveljavljene religije in državno priznane ali tudi privilegirane cerkve. Hitler je delal, kar je delal, vsaj s tihim pristajanjem, a kdaj tudi z aktivnim pozdravljanjem in spodbujanjem obeh vodilnih državnih cerkva v Nemčiji; ustaštvo z obilnim blagoslovom rimskokatoliške cerkve, česar tudi danes ni mogoče spregledati. Milošević in Karadžić sta dobila obilno podporo srbske pravoslavne cerkve. Celo Stalin, ki je cerkev sicer preganjal, je od njenega vrha vendar dobil tudi toliko potrditev, da ga danes peterburški komunisti povsem upravičeno predlagajo za svetnika ruskega pravoslavja. Razglašati in častiti "svetnike", čeprav Biblija ne neha zapovedovati, da gre čaščenje samo Bogu, ni večja herezija in nesmisel kakor predlagati za svetnika Stalina, in zakaj ne tudi Šakića in Karadžića! Stalin bi lahko postal zaščitnik jeklarstva, Šakić konjskega športa in tekstilne industrije, Karadžić pa naravnega zdravilstva in ezoterike...