Je smrt res močnejša od ljubezni?

Zanimivo je, da je edino literarno delo izpod katoliškega peresa, ki mu je pokojni Josip Vidmar sploh priznal kako umetniško vrednost, bilo prav ta Hofmannsthalova igra – a avtorja je vendarle kaznoval vsaj tako, da njegovega imena ni niti omenil! Stvar je toliko bolj zanimiva, ker je bil pesnik vsaj deloma judovskega rodu, a je pozneje menda postal celo tretjerednik frančiškanskega reda. Da je bil dramatik deležen katoliškega, ne pa svetopisemskega, torej krščanskega nauka, dokazuje rešitev v zadnjem dejanju te igre: glavnega junaka ne reši samo vera, kakor uči Pismo, ampak tudi »dobra dela«, ki ga alegorično spremljajo skozi vrata življenja in smrti. Da ne bo nesporazuma: kakšna manj zahtevna pamet ob omembi te bistvene razlike med religijo (Rima) in vero (iz Pisma) takoj protestira, kako pomembna so vendar dobra dela. Zelo pomembna so, ni nobenega dvoma. Tako pomembna, da jim je Bog obljubil plačilo v nebesih. Biti plačan pa ni isto kakor biti odrešen. Dobra dela nam lahko zagotovijo še tako neizmerno plačilo v nebesih, ne morejo pa nikogar v nebesa spraviti. To zmore samo vera v Jezusa Kristusa, odrešenje pa je njegov zastonjski dar. Kdor vztraja pri napačni teologiji dobrih del, prodaja odpustke. Baranta z Bogom. Dela iz vere razbojniško jamo, nad katero je Gospod dvignil bič v preddverju templja.

A vrnimo se k slavnostni govornici. Če hočemo danes slišati pravo sprevrženost Božje besede, smo najbolj zanesljivo na pravem naslovu, če povabimo koga, ki je končal študij na kateri od teoloških fakultet, pa naj gre za katoliško ali protestantsko. Gospa Elke Heidenreich je poleg germanistike in gledaliških ved študirala tudi teologijo. Germanistika jo je naučila barvitega jezika, gledališke vede teatralne retoričnosti, teologija pa, da je za ljudi kar koli lahko resnično, če le ne piše v Bibliji, kakor je zapisal Napoleon. Iz najlepšega dela Stare zaveze, ki je tudi nedosegljiv biser svetovne književnosti, iz Salomonove Visoke pesmi, je vzela vrstico »Zakaj močna kakor smrt je ljubezen« in jo prevrnila na glavo, to pa je v glavnem vse, kar moderna teologija zna, in vsemu kulturnemu svetu oznanila človeško modrost: »Kajti močna kakor ljubezen je smrt«. Razglasiti smrt za zmagovalko vsega za teologinjo brez Boga niti ne bi bil tako hud spodrsljaj, če ne bi po tistem, ko je povedala povsem pravilen sklep na osnovi podmene, da Boga ni, in bi bila v takem primeru smrt resnično zadnja beseda vsega življenja, vendarle naredila izjemo in za nesmrtno razglasila umetnost: »Künstler schaffen nicht für den Augenblick, sondern für die Ewigkeit.« Umetniki ne ustvarjajo za trenutek, ampak za večnost. Lepa večnost, v katero duhovita gospa iz nemške dežele naseljuje umetnost, ki pa je nihče ne bo mogel občudovati in se z njo osrečevati, saj toliko ve, da ljudje na tem svetu nismo večni in nas ne bo več. Prav nikogar. Samo umetnost še bo. Ta pa za večno. Sonce se bo sicer spremenilo v supernovo in požrlo vse planete, a tega gospe govornici niso povedali, na teologiji pa tega tudi ni slišala, in tako mirno pripoveduje pravljico o večni umetnosti v sicer minljivem svetu. In to kapaciteto je nemška revija »Cicero« letos razglasila za »die einflussreichste deutsche Intellektuelle« (najbolj vplivno nemško intelektualko). Nimajo samo Avstrijci svojega slikarja, ki kolje bike in z vedrom krvi poliva platna in jih prodaja kot umetniška dela; nimamo samo Slovenci »filozofa«, ki hvali Stalina in na zahodu medtem pridno bogati; tudi Nemcem ni prizaneseno, oni imajo svojo »teologinjo«, ki ukinja večnost transcendence in razglaša zmago smrti celo nad ljubeznijo, umetnosti pa obljublja večnost, tudi ko bo snov našega planeta že davno del plazme eksplodirajočega sonca.

Priznati moram, da mi je potem dosti bližji prav letos 100 let stari francoski antropolog Claude Lévi-Strauss, ki je za že omenjeno revijo »Cicero« izjavil: »Trdno sem prepričan, da nima življenje nikakršnega smisla.« Ne vem, ali se francoska kapaciteta zaveda, da to velja tudi za njegovo antropologijo in njegov strukturalizem. Vsekakor pa si vsaj ne dela iluzij, da bi bilo to, kar mu je osebno blizu, kljub minljivosti vsega deležno večnosti. Strauss ima prav, če ima prav njegov ateizem. Če ni Boga, potem objektivnega smisla dejansko ne more biti. A seveda tudi nobene podlage za večno trajanje še tako lepe umetnosti. Ateizem... Ron Kritzfeld je zapisal o njegovih izpovedovalcih in misijonarjih: »Ateisti: ljudje, ki goreče branijo vero, ki je nimajo.« Resničen umetnik, avstrijski glasbenik in dirigent Nikolaus Harnoncourt je pred kratkim povedal tole misel, ki se vsekakor veliko bolj poda h govorniškemu pultu salzburških iger, ki so nastale na pobudo ljudi, ki so vero imeli, in jih še vedno utemeljuje in uvaja drama o temeljnem verskem vprašanju: »Osebno si lahko razložim umetnost le kot povezavo s transcendentnim.«

Če pa se ateisti motijo, in razumen agnostik mora upoštevati tudi to možnost, potem ima prav 6. vrstica iz 8. speva Visoke pesmi, da je namreč ljubezen močna kakor smrt – in ne ponaredek gospe Heidenreich (slovensko: kraljestvo poganov), po katerem naj bi bila smrt močnejša celo od ljubezni. Smrt ne more biti močnejša od Boga – Bog je namreč ljubezen, kakor beremo v evangeliju po Janezu. Če pa je ljubezen večna, potem je smrt premagana, kakor pravi Pismo: »Kot zadnji sovražnik bo uničena smrt.« To pa je tudi edino realno zagotovilo umetnosti, namreč resnični, po Božji meri resničnega, dobrega in lepega, da ne bo nehala obstajati skupaj s tistimi, ki so jo v Božjem daru poustvarjali ali pa jo v istem daru použivali.