Lev ali selektivnost našega spomina

Ta basen mi prihaja na misel v teh dneh, ko je marsikje govor o zgodovinskih dogodkih, predvsem seveda o hudih zločinih. Tako je te dni v katoliškem prosvetnem domu v Tinjah napovedan znanstveni simpozij na temo spominjanja. Na raznih zgodovinsko obeleženih mestih se nekateri zaklinjajo, da bodo nadaljevali izročilo tistega, na katerega spominja nagrobni kamen ali obeležje. Slovenski državni predsednik dr. Danilo Türk je upravičeno opozoril, da se moramo varovati selektivnega spominjanja in ne obtoževati bojevnikov neke vojske, ne da bi upoštevali, kdo je bil tu že pred njimi, kdo je začel, pri čemer je mislil na partizanske in povojne komunistične zločine ter na zločine fašizma in nacizma, ki so se zgodili pred partizanskimi, in slednjih brez prejšnjih ne bi bilo.

Ob tem ne morem preiti sprenevedanja rimske cerkve ob Trubarjevem primeru, ko v svojem selektivnem spominjanju in sprenevedanju vali krivdo za preganjanje protestantov in za konfiskacijo Trubarjevega premoženja in njegov izgon iz domovine na svetne oblasti habsburške vladarske hiše. Cerkev namreč z vsem tem ni imela nič. No, vsakdo ve, da so bili Habsburžani muslimanska dinastija in niso imeli s katolištvom nobenega opravka, razen da so se imenovali »apostolsko veličanstvo«, da je bila njihova politična in verska misija širjenje katoliške religije na vzhod in da so imeli celo pravico veta na izvolitev vsakokratnega papeža in za postavitev vsakega škofa v državi... To je tako, kot če bi slovenski komunisti rekli: Saj mi nismo nikogar preganjali, nikogar mučili in umorili, nikomur teptali svobode, nikogar zaprli, nikogar vrgli iz službe, če je hodil v cerkev, nikomur zapirali poklicne poti, če ni hotel stopiti v partijo – to je delala državna oblast in njena Udba. In tako je tudi res bilo. Kljub svojemu nasprotovanju komunizmu moram priznati, da se do take moralne nižine, da bi se tako nesramno sprenevedali, ti tovariši še niso spustili.

Selektivnost spomina je dejansko eden ključnih problemov človeštva, narodov, družb, skupin in posameznikov. A tu je neka ne prav majhna težava. Res je, grozodejstev komunizma na Slovenskem ne bi bilo, če pred tem ne bi bilo grozodejstev fašizma in nacizma. Popolnoma pravilno. A tudi ta zločinska sistema nista padla z neba. Bi Mussolini mogel napasti Grčijo in Jugoslavijo, če ne bi imel kritja pri Hitlerju? Skoraj gotovo ne. Bi Hitler mogel napasti Poljsko, nato pa tudi Jugoslavijo, če ne bi imel kritja pri Stalinu in njegovi komunistični velesili Sovjetski zvezi? Skoraj gotovo ne. Bi Hitler sploh mogel priti na oblast, če se Nemci v času weimarske republike ne bi znašli pred izbiro med kaosom, boljševistično diktaturo ali nacionalsocialistično diktaturo? In če se ne bi dve levi stranki v Nemčiji, Komunistična partija Nemčije in Socialdemokratska partija Nemčije, v parlamentu medsebojno izigravali in sklepali delne sporazume z nacisti, samo da druga od obeh levičarskih strank ne bi prišla do oblasti? Prav je, da naredimo v svojem osebnem in zgodovinskem spominu najprej korak nazaj, kot od partizanskega k nacističnemu in fašističnemu nasilju - a pri tem moramo uvideti, da s tem še nismo ukinili selektivnosti v spominjanju. Kdor bi hotel dosledno opraviti s selektivnostjo spomina, bi moral prekorakati vzvratno vso človeško zgodovino do Adama in Eve, a stvari, namreč hude stvari, tudi ta dva nista začela. Začetnik vsega hudega je najlepše in najmočnejše, najbolj inteligentno in najmodrejše ustvarjeno angelsko bitje Lucifer (nosilec luči), ki s svojim uporom postane Satan (nasprotnik). Kdor v tej nesrečni seriji zla kar koli izpusti in ne seže do Satanovega upora Stvarniku, ta ni obračunal s selektivnostjo spominjanja, ampak je problem samo preložil za korak ali mogoče dva tri v preteklost.

Tako kot optični drobnogledi ne morejo videti najmanjših delcev snovi, recimo atoma, ampak je za to potreben elektronski mikroskop; kot najbolj oddaljenih meglenic, zvezd in črnih lukenj ne morejo zaznati niti najboljši optični teleskopi, ampak jih zazna le radijski teleskop, tako tudi začetka in korenine zla ne more zaznati noben instrument človeške znanosti in modrosti: ne filozofija kot prva, ne psihologija, ne sociologija, ne antropologija, ne politologija, ampak je ta resnica dostopna le instrumentu, ki ga ni sestavil človek, saj presega njegove sposobnosti, namreč instrumentu vere. Pa ne kakršne koli religiozne ali celo le sekularne vere, temveč razodete in po Duhu darovane vere v Jezusa Kristusa in njegov evangelij. V evangeliju po Janezu beremo, kar govori Jezus svojim učencem, ki še niso bili spreobrnjeni: "Vi pa ste od svojega očeta, hudiča, in hočete uresničevati njegove želje. On je bil od začetka morilec ljudi in ni obstal v resnici, ker v njem ni resnice. Kadar govori laž, govori iz svojega, ker je lažnivec in oče laži." Šele s sprejetjem tega Gospodovega stavka je selektivnost našega spominjanja resnično odpravljena in ne zgolj pomaknjena za en korak nazaj v preteklost.