Temu je dodan povsem nov dejavnik globalnega gospodarstva: silovit gospodarski vzpon Kitajske in Indije, držav z eno tretjino globalnega gospodarstva. Potem je tu finančna kriza, ki se je z vpletenostjo praktično globalnega finančnega sistema v ameriško nepremičninsko finančno inovacijo pojavila kot velika grožnja globalni gospodarski rasti. Na eni strani torej silovit cenovni šok, na drugi negativen šok povpraševanja in že se spogledujemo s stagflacijskimi razmerami, o katerih nam razen na akademski ravni 25 let ni bilo treba razmišljati. Če k temu dodamo še zadnjo fascinacijo komentatorjev – vir finančne krize je v ZDA, v najbolj kapitalističnih od kapitalističnih držav – je pot domišljiji pop ekonomije popolnoma odprta.

Zanimivo je, da Kovač svoja razmišljanja do zgoraj omenjenega zaključka začne na primeru, ki je minuli teden klestil tečaje na svetovnih borzah. Ameriška hipotekarna giganta Fannie Mae in Freddie Mac sta zaradi težav v strukturi svojega financiranja in špekulativnih znižanj vrednosti svojih delnic potrebovala rešilni poseg države, ki bo (ponovno) stal veliko davkoplačevalskega premoženja. Od tu do liberalizma kot vira finančne krize pa je cel miselni kvantni preskok. Fannie Mae in Freddie Mac sta bila zasnovana in rojena v času največjega ekonomskega intervencionizma v ZDA v poznih 30. letih (polno zaživeli po drugi svetovni vojni). Danes sicer zasebni instituciji, vendar, kar se liberalizma tiče, s pomembno "lepotno napako". Zaradi (implicitnega) državnega jamstva sta na finančnih trgih uživali na trgu najvišjo boniteto. Vendar je tako kot v vseh drugih sorodnih primerih obstoj državnega jamstva idealno gojišče moralnega hazarda. Vodstva institucij, ki ga uživajo, se praviloma obnašajo preveč tvegano, saj vedo, da bodo za njihove napake plačali davkoplačevalci in ne oni sami, skupaj z delničarji.

Pojdimo še globlje v ozadje vzrokov finančne krize. Mnogi precej odgovornosti za to pripisujejo preveč agresivnemu zniževanju obrestnih mer, ki si ga je v času gospodarskega zastoja v ZDA od druge polovice 2001 privoščila ameriška centralna banka. Mogoče je pokazati, da je takrat znižanje ciljne obrestne mere za posojila čez noč na vsega en odstotek pomenilo veliko odstopanje od siceršnjih pravil obnašanja, ki jih je dolga leta imel FED. Nedvomno je, da je ravno to znižanje obrestnih mer napolnilo nepremičninski balon, ki se je sedaj tako silovito razpočil. Tisti, ki delo liberalca in nobelovca Miltona Friedmana na področju pomena pravil za delovanje ekonomske politike ne poznajo zgolj na ravni podajanja posmehljivih opazk, bi tudi vedeli povedati, koliko je s tem v zvezi smiselno govoriti o napakah liberalizma. Takratno izrazito akomodativno dejanje FED je dalo alibi tistim, ki so pred tem napihovali balon cen tehnoloških delnic. Ponoven pojav klasičnega moralnega hazarda kot tržne anomalije! Danes je zaradi tega moralnega hazarda FED prisiljen reševati banke na prej nepredstavljive načine, ameriški kongres pa v reševalnih paketih sprejemati fiskalne stimulacije, ki bodo še bolj obremenile generacije bodočih davkoplačevalcev. Visoka cena moralnega hazarda zaradi teh in podobnih državnih intervencij bo še veliko časa zelo visoka.

Lahko nadaljujemo pri šoku cen hrane in nafte, ki podpihujeta globalno inflacijo. Trg nafte obvladuje kartel. Nekaj izrazito neliberalnega torej. Lahko samo še dodamo subvencije goriva v hitro rastočih azijskih državah. Na trgu kmetijskih izdelkov delujeta evropska in ameriška kmetijska politika. Kako to danes ohranja visoke cene, vemo. Kritiki liberalizma radi govorijo o revščini v Afriki. Pri tem ne omenjajo, da ravno državna zaščita evropskih in ameriških kmetov preprečuje afriškim državam vstop na trg. Pri analizi dviga cen koruze ne moremo mimo, na primer, ameriške subvencije za proizvodnjo bioetanola. Na teh straneh enostavno ni prostora, da bi našteli vse primere. Vendar jih je že nekaj dovolj za ponazoritev bistva. Pri ocenjevanju vzrokov in posledic teh velikih ekonomskih šokov lahko analiziramo vsakega posebej. Lahko pa tudi vse skupaj povprek zmečemo v en koš kritike neke ekonomske ideologije z namenom obrambe druge.

Za katero inačico pri Kovaču gre, ne moremo vedeti zagotovo. Zagotovo pa gre za mešanje pojmov regulacije trgov in državne intervencije v delovanje trgov. Pričakovano, saj pravi, da liberalni ekonomski koncept ni priznaval ekoloških vidikov, javnih dobrin in eksternih stroškov. Danes dejansko velja, da denimo doktorski študent, ki avtorizira tako misel, pade na delu izpita mikroekonomije, ki se tiče teorije splošnega ravnovesja. Dodamo lahko le, da v ekonomski literaturi najdemo precej primerov kritike teorije popolnega delovanja trgov, ki jo mnogi radi vidijo kot kritiko liberalizma. Vendar gre pri tem v osnovi za kritiko teorije splošnega ravnovesja. Kritizirati nekaj, kar je bilo že zdavnaj vključeno v teorijo splošnega ravnovesja, kaže zgolj na slabo poznavanje predmeta kritike same. Zato tudi kritika šepa.

Zanimivo je tudi Kovačevo razmišljanje, kaj naj bi "globalna kriza liberalnega sistema" pomenila za Slovenijo. Bojda je liberalizem umrl tudi pri nas. Celo kot ideja, saj se nekateri liberalci preobražajo v bolj socialno smer. Če dejansko pogledamo program reform, ki ga je sprejela ta vlada, je res, da je bil zelo liberalno zasnovan. Vendar praktično nič zares liberalnega v njem ni bilo realizirano. Ob omenjanju umika države iz gospodarstva je dovolj samo, da se spomnimo prodaje Mercatorja. Ne nazadnje, grob približek ameriških Fannie Mae in Freddie Mac je naš Dars. Tudi ta z državnimi garancijami in zadolževanjem napihuje gradbeni sektor. Ker tudi vemo, kdo še vidi Dars kot krivca za slovensko inflacijo, samo čakam, da isti tudi za inflacijo obdolžijo liberalizem. Zato podobno kot zgoraj vidimo, da se ideji liberalizma zelo priročno pripisuje stvari, ki so z njim skregane. Vsekakor je zelo priročno govoriti o odmrtju nečesa, kar ni nikoli obstajalo, če želimo prihodnjo vlado že sedaj odrešiti odgovornosti uvedbe ukrepov, ki bodo v današnjem svetu nujno morali biti prej liberalni kot ne.

Na koncu takšne diskusije ekonomskega sklepa ni. Prej pomislim na način podajanja ekonomskih vsebin v slovenskih časopisih. V njih brez težav najdemo intervjuje s tujimi znanstveniki s področja fizike, kemije, genetike, biologije, ekologije, pa tudi s svetovnimi imeni umetnosti. Ekonomistov pa ni. Za nas bralce bi bilo zelo osvežujoče, če bi lahko videli naše novinarje, ki intervjuvajo mednarodno uveljavljene strokovnjake. Zakaj ta segment slovenskega novinarstva ne prestopi meja?