Kancler iz peskovnika

O čemer želim tu premišljati, ni še eno poleno na grmado poslavljajočega se kanclerja, je bolj premislek o tistih, ki so zanj glasovali, in o motivih, ki so jih pri tem vodili.
Problem, s katerim se te dni sooča moja država Avstrija, ni posebnost te države, ampak je vprašanje za ves svet, tako tudi za državo Slovenijo, v kateri bo ta kolumna izšla. Ali ima staro ljudsko reklo torej vendarle prav: Vsako ljudstvo ima vlado, kakršno si zasluži? Ob vsej občasni nejevolji na tega ali onega predsednika vlade ali države – a stvar velja tudi za vse nižje ravni, tja do očeta v družini ali šefa v mehanični delavnici ali voditelja skavtskih »volčičev« – moram povedati nekaj, česar ljudstvo ne bo rado slišalo: tudi zelo slaba oblast je navadno še vedno boljša od svojega ljudstva!

Vem, da je to drzna in na prvi pogled nezaslišana izjava. Kako naj bi bilo ljudstvo, iz katerega po prepričanju evropskih demokratov naj bi oblast vendar izhajala in naj bi bilo sámo pravi in edini suveren, slabše od tistih, ki si jih začasno postavi za izvrševanje tega, kar samo hoče in je to izrazilo na volitvah, vmes pa včasih v referendumih in z drugimi instrumenti neposredne demokracije? A stvar se kaj hitro pokaže v drugačni luči, če se spomnimo nekaj zgodovinskih prizorov, ki nas utegnejo poučiti drugače, kakor v svoji samopravičnosti radi verjamemo. Kaj ni bila trideseterica tiranov v Atenah boljša od demokratične skupščine, ki je Sokrata obsodila na smrt in dosegla njegovo usmrtitev? Ali ni bil sicer kruti rimski prokurator Pilat boljši od jeruzalemske množice, ki je zahtevala in dosegla križanje Jezusa Kristusa, ko se je pustila nahujskati od tempeljskega klera? Ali ni bil marsikateri papež ali škof boljši od krvi in sadističnih prizorov lačne množice, ko so mučili in sežigali "krivoverce", jude in muslimane, predvsem pa seveda resnične kristjane, ko je skušal podivjanost lova na čarovnice in heretike vsaj nekoliko krotiti in omiliti in je bila v tem smislu tudi ustanovljena inkvizicija (preiskava), ki naj bi v to noro divjanje vnesla vsaj nekaj pravnega reda in omejitev? Mar ni bil cesar največkrat boljši od kraljev, kralj boljši od knezov, knez boljši od grofov, grof boljši od landsknehtov in valptov? Ali ni bil naš nekdanji kralj boljši od banov in ti boljši od načelnikov, ti pa boljši od pandurjev? Ali ni bil Kardelj, ideolog jugoslovanskega komunizma, že v času revolucije boljši od partizanskih "vojvod", ki jih je moral večkrat krotiti v njihovi krvoločnosti? Ali ni bil tudi marsikateri nacistični poveljnik boljši od fanatičnemu nacizmu naklonjenega ljudstva? Ali ni bil po vojni jugoslovanski maršal boljši od večine republiških satrapov, ti pa boljši od okrajnih in občinskih sekretarjev in ti še vedno boljši od stahanovsko sfanatiziranega ljudstva in majhnih likvidatorjev iz ljudstva?

Angleški avtor in oznanjevalec Cliv Staples Lewis je v svojem eseju "Membership" iz zbirke "The Weight of Glory" zelo globoko zadel v bistvo razumevanja demokracije. Takole pravi: "Verjamem v politično enakost. Vendar pa je človek lahko demokrat iz dveh povsem nasprotnih razlogov. Lahko misli, da so vsi ljudje tako dobri, da si udeležbo pri vladanju v skupnosti zaslužijo, in tako modri, da skupnost potrebuje njihovega svéta. To je v mojih očeh napačna, romantična ideologija demokracije. Po drugi strani pa človek lahko meni, da so v grehu padli ljudje tako pokvarjeni, da nobenemu izmed njih ne bi smeli zaupati preveč oblasti nad sebi enakimi. Mislim, da naj bi bila to prava osnova demokracije." - Tudi jaz! Žal imamo v Evropi in tudi drugod, kjer demokracijo simulirajo (Zimbabve!) v veljavi prvo, torej pogubno utemeljitev demokracije in tako tudi temu ustrezne sadove.

K temu, kar je povedal Lewis, velja dodati, da prva, rousseajevska razlaga demokracije, ki izhaja iz pogubne iluzije "v osnovi dobrega človeka", vidi izvor oblasti v ljudstvu - in to je našim dedom, očetom in nekoliko tudi nam bilo dano izkusiti, in tega ne bi želel niti svojim sovražnikom. Biblija, v katero je Lewis brezrezervno veroval in njen nauk oznanjal v vseh svojih delih, ki jih danes občuduje in bere ves svet, pa nam glede oblastnikov pove dvoje. Najprej to, kar je Jezus povedal Pilatu, torej svojemu sodniku in eksekutorju: "Nobene oblasti bi ne imel nad menoj, če bi ti ne bilo dano od zgoraj." Oblast je torej od Boga, ne pa iz ljudstva. In o tem, kdo postavlja oblastnike, beremo najprej v Jobovi knjigi: "Mogotce odstranja brez preiskave in postavlja druge na njihovo mesto." In malo naprej: "Od pravičnih ne obrača svojih oči, temveč jih jemlje na prestol za kralje, postavlja jih za vselej in uživajo ugled." Še bolj jasno pa v Danielovi knjigi: "Hvaljeno bodi Božje ime od vekov na veke, kajti njegovi sta modrost in moč. On spreminja čase in dobe, odstavlja kralje in postavlja kralje; daje modrost modrim in razumnost razumnim."

Če torej hočemo voliti z razumom, ne pa na osnovi iluzornih obljub kandidatov, ki se včasih ponujajo kakor hotnice, moramo prej kakor za človeškega kandidata v lastnem življenju oddati glas za tistega, ki postavlja in odstavlja mogočnike in kralje ter je resnični vir in sodnik vsake oblasti. Sicer bomo vedno znova imeli opraviti z voditelji, ki vladajo s pametjo iz svojega otroškega peskovnika.