A z leti sem postal od nesmislov tako okorel, da sem tik pred tem, da tudi dokončno predam igro likom, ki so si jo tako ali tako prisvojili že zdavnaj. Zgolj na "grebažo", ambicijo, strah pred razkritjem lastne invalidnosti in nesposobnosti.
V bistvu me je presenetilo, da sem ga sploh zaznal na pripravljalnih tekmah. Njega, najbolj zanesljivo branilsko ročico, najbolj šolanega igralca med vsemi temi našimi "novokomponiranimi" lažnimi NBA potenciali oziroma dediči ex yu basketaške dediščine, ki pa ne vedo, kdo je Skroče. Pipan je pustil doma njega, tipa, za katerega sem prepričan, da bi si zanj obliznil prste sleherni selektor od Makedonije do Izraela. Neizstopajočega eksekutorčka, ki edini res ustreza sodobnim deklariranim trenerskim idealom, da igralec v vsega petih minutah, kolikor jih ima na voljo, izkoristi svojo priložnost. In nenazadnje tipa, ki je tej državici v Beogradu priigral zmago nad Hrvaško. Njegova odsotnost v tekmi z Grčijo lansko leto je dokončno potrdila, da gre ob Smodišu za najpomembnejšega slovenskega igralca zadnjih petih let. A tudi to ni dovolj. Fant ostaja doma.
Slovenija se kani na olimpijske igre kvalificirati brez njega. Razlaga iz uradnih logov je, da zato, ker je Jagodnik poškodovan in ekipi primanjkuje krilni igralec, kar bo nadomestil Preldžić, ki je pa tako kot Čapin naturalizirani tujec, prostora v ekipi je pa samo za enega igralca s tem statusom. Samo muzajoče lahko še čakam na razplet, pa res daleč od tega, da si ne želim, da se ekipa uvrsti naprej. Nasprotno. V naravi košarkarskega bolnika, za kar se štejem, je, da v to upam, ne glede na to, kdo bo stal na terenu. Pa vendar moram omeniti, da imam tokrat slabši občutek, kot sem ga imel lani. Iz taistega razloga. Če so nepričakovani odstopi selektorju Pipanu lansko leto omejili manevrski prostor za eksperimente, ga ima letos še vedno preveč.
Pa vendar. Vse najboljše. Navijam. Bi pa, če se ekipa uvrsti na olimpijske igre, Čapina rad videl nazaj. Ne samo, da si zasluži. Potrebujemo ga bolj, kot si marsikdo misli.
