Tako nastajajo absurdne situacije, ko on s svojim nasilnim "privatiziranjem" odnosa skuša nevtralizirati njeno profesionalnost, ko jo ponižuje s "ti", ki mu seveda omogoča nesramnosti vseh vrst, medtem ko ona mukoma vzdržuje distanco vikanja, ki je nujna za opravljanje dela. Kaj bi se zgodilo, če bi ji prekipelo in bi mu, takole čez mizo zabrusila: Hudiča, Niki, nehaj kričat in predvsem nehaj lagat! Verjetno bi bila ob službo. Njegove niti sežejo v mnoge medije.

Ta novi primitivizem (ki nima nič opraviti s tistim nekdanjim sarajevskim umetniškim gibanjem) ni francoska posebnost, enako počnejo Berlusconi (ki je v rusko novinarko uperil prst v obliki pištole), Bush in seveda mnogi naši politiki. Pri tem ne gre le za dejansko neizobražene in nevzgojene ljudi, ki so tudi na oblast prišli z agresivnimi populističnimi programi, v katerih so si bili "na ti" z vsemi temami, še posebno s tistimi, o katerih niso vedeli nič. In pustimo ob strani tudi dejstvo, da gre za desničarske politike, ki naj bi zagovarjali tradicionalne vrednote, med katere gotovo sodi tudi kodiran način obnašanja do sogovornikov.

V prvi vrsti gre namreč očitno za marketinško potezo, za nasvet, po katerem naj bi bili politiki bolj "ljudski", manj odtujeni, bolj podobni nam, običajnim državljanom, bolj sproščeni v stikih z "rajo".

Toda ali si tega želimo? Si res želimo videti, da so tudi oni krvavi pod kožo, da so kot mi? Kar mene zadeva, ne, hvala! Videli smo jih preveč, ki so nam hoteli z božanjem otrok pokazati, da je mogoče instrumentalizirati prav vse in da se prav pred ničemer ne ustavljajo, zato njihova "ljudskost" ni le neprimerna, ampak predvsem lažniva: niso isto kot mi, pa če se še tako bebavo smehljajo na kmečkih veselicah. Niso iz preprostega razloga: imajo moč, ki je mi nimamo, še več, imajo odločanja o nas. Vse so naredili za to, da bi jo dobili, in res je, ljudje so jim jo podelili. In to naj bo dovolj. Njihova ljudskost, njihovi kolerični izbruhi, njihove pokvarjene ali solzave misli naj ostanejo v območju njihovih zasebnih prostorov. Naučijo naj se obdržati zaprta usta, kadar se jim spahuje, kot se je zadnjič "kulturnemu" ministru (to besedo je v zvezi s tem cvetom neotesanosti zares mogoče uporabiti le z navednicami), ki onesnažuje že tako povsem usmrajeno ozračje z nezaslišanimi abotnostmi o tem, "kakšna je verodostojnost ljudi, ki recimo trikrat, štirikrat zamenjajo stranko (...) in postane idejno in ideološko člani druge stranke. To je pravzaprav izredno zanimivo, ali pa celo sprevrženosti, če niso pravočasno ustavljene, kulminirajo v napadu na otroke ali celo v ubojih, to je dokazano iz psiholoških knjig." A je mogoče tako govoriti o strankarskem kolegu Ruplu? In ali ni skrajni čas, da Simoniti neha brati rumeno čtivo?

Ne, nobene zasebnosti naj nam ne kažejo, nobenih svojih človeških slabosti, plačujemo jih, da se krotijo, ne pa za klovnovske nastope, ki prikrivajo njihovo nekompetentnost. Naučijo naj se obnašanja, dobrih manir, ki so naš edini branik pred njihovo razdiralno vulgarnostjo. Da gre zgolj za zlagano malomeščansko formo? Vprašajte tistega, ki so mu od malega privzgajali, da reče dober dan, ko vstopi, ali ni ta zapoved že zdavnaj postala del njega. In tudi če bi šlo zgolj za formo: če bi Simonitija zdaj, na pozna leta, kdo seznanil z osnovami kulture (v vseh pomenih besede), je seveda ne bi mogel ponotranjiti, a bi država tudi samo od njegove forme, od tega, da bi končno dojel razliko med šankom in govornico, nedvomno pridobila: ne bi nas bilo treba biti sram v njenem imenu.

Nekoč so bili časi, ko je bilo govorjenje o pobijanju, orožju, njegovi učinkovitosti, vojni enako nespodobno kot govorjenje o spolnih organih. Spomini na vojno so bili preveč živi, da bi si politiki privoščili z zadovoljnim nasmehom fotografirati se ob uničevalnih strojih. Zdelo se je, da je orožje sicer potrebno za morebitno obrambo, da pa se ga je bazično treba sramovati, ker je v prvi vrsti dokaz impotentne politike.

Danes so novi časi. Naš obrambni minister je karikatura frustriranega otroka, ki je dobil novo pištolo in z njo grozi po igrišču tistim, ki se jim z njim ne ljubi delati peščenih gradov; in v tem je seveda skrajnje moderen, podoben velikemu vzorniku slovenske politike zadnjih dveh mandatov, Bushu. Že prejšnji minister je (sicer previdneje) uporabljal dikcijo, po kateri je bilo jasno, da je država servilno prodala vso slovensko mirotvorno naravnanost za en nežen Bushev trepljajček; s tem pa je dal sedanjemu v roke pištolico, s katero ta zdaj maha brez zadržkov, povsod, v vrtcih, šolah, veleblagovnicah. Njegova samokontrola je enaka Simonitijevi: je na točki nič. In da bi bila simbolika našega "svetilnika" popolna: kje se je v svojem prvem medijskem nastopu slikala Urška Bačovnik? Pred bolnišnico? Univerzo? Knjižnico? Ne. Na tanku. Sedela je na tanku.

Te dni sodeluje Slovenska vojska v Dolomitih na mednarodni vojaški vaji. V poročanju Pop TV, ki o vojaških vajah često poroča z žarom, kot bi šlo za podeljevanje Nobelovih nagrad za mir, je bilo videti vojake, ki se preganjajo po hribu - in "muslimane", ki bežijo pred njimi. Ti "muslimani" seveda niso pravi, ne vem, ali so zgolj vojaki, našemljeni v "nemce", ali pa to vlogo sovražnikov igrajo kakšni lokalni amaterski igralci. Dejstvo je, da vojake drilajo za medversko vojno, medcivilizacijski spopad, da jih kot pse dresirajo na adrenalinske reakcije ob pogledu na tradicionalna arabska oblačila, da jih preparirajo na dražljaj "musliman". Ne vem, ali v kakšnem Al Kaidinem terorističnem taboru vadijo zabadanje na lutkah, oblečenih v katoliške duhovnike, a uradne vojske arabskih držav česa takega seveda ne tvegajo: veliki brat jih gleda. Tukaj, v osrčju Evrope, v letu - oh, saj res - medkulturnega dialoga, pa "naša" vojska po Alpah uprizarja stereotipni rasizem - in ve se, kdo so dobri, kdo zli. Če bi bila muslimanka, bi protestirala na sodišču v Strasbourgu. Ker nisem, me je le sram, strašno sram.