Govorica telesa

(Foto: Samira Kentrić)

Izpade smešno, vendar je meja med tkanino in kožo v Istanbulu in Teheranu važnejša od jedrskih bomb in evropske perspektive. Na levi je v Turčiji vrhovno sodišče prejšnji teden razveljavilo zakon, ki je študentkam dovoljeval, da na državnih univerzah med predavanji in na izpitih nosijo pokrite glave in izražajo versko pripadnost. Neoislamistični premier Erdogan je v parlamentu čustveno reagiral z govorom, v katerem je skoraj kričal, da sodišče krši človekove pravice. Slišalo se je, kot da je bila kršena sveta pravica moških, da njihove ženske po svetu hodijo zakrite.

V Iranu strogi verski zakoni ženskam prepovedujejo hoditi po cesti z odkritimi lasmi. Država, policija in verski aparat se ukvarjajo s centimetri las, ki gledajo izpod rut. Večja ali manjša stopnja strogosti pri razpoloženju režima se meri s prameni, ki bežijo izpod tkanine.

"Cerkev je edina, ki ima zares načrt, kaj napraviti z družbo," pravi znanka, ko beseda nanese na razmerja med državo in cerkvijo. Govorica je univerzalna in ne potrebuje prevajalca. V Turčiji se človek počuti zares dobro. Duhovniki in mule so zaprti v svoje religiozne objekte in vsakič, ko hočejo svoje tipalke potisniti predaleč skozi obrambni zid sekularnosti, vojska v Istanbulu požene tanke in naperi pištole.

V tej evropski prestolnici, z nošnjo rut mislijo resno. Ruta pomeni svobodo izražanja in Emre se namršči: "Prav to je paradoks. Vlada je zasukala razpravo za 180 stopinj. Zdaj je borba za religiozne pravice demokratični boj, ki prinaša politične točke."

Dva dni vožnje vzhodneje se v Iranu položaj postavi na noge. V državi vladajo institucionalizirane religiozne pravice. Če verske pravice vladajo državi, dobimo diktaturo modnih kreatorjev. Pravice postanejo obvezne zapovedi in dekletom ne preostane drugega, kot da zlorabijo rute kot modni dodatek in znak upora. Cilj postane kršiti pravila. Lasje uhajajo na obraze z izrazitim roza rdečilom za ustnice, črno obrobo za oči in maskaro. Ko pogled uide na telo, je to oprijeto v tkanino, ki jasno izriše linijo bokov in riti. Letošnja barva je rumena. Zares lepo je videti mlada teheranska dekleta v rumenih rutah, ki jim drsijo z las, z rumenimi torbicami in v rumenih odprtih sandalih, ki koketno razkrivajo rdeče nalakirane nohte.

"V državi, kjer je 95 odstotkov prebivalstva vernega, dobiš, če resno ne braniš sekularnosti, versko državo," je rekel šestindvajsetletni Turek na ulici, kjer si z rutami zakrita dekleta zakrita ogledujejo čipkasto spodnje perilo Victoria's Secret. V Teheranu in Istanbulu je moda resen program. A sporočili sta diametralno različni. Če je ruta v Turčiji skrajno resen instrument izražanja prepričanj, postane v Teheranu zaradi odsotnosti izbire le orodje mladih in starih žensk za posmeh modnim smernicam, ki jih v svojih dolgih krilih kreirajo verski vodje. Veselje, ki ga imajo z izbiro temnih odtenkov črne, rjave in modre, ter pazljivost, s katero se lotijo dela in merjenja primerne dolžine in širine tkanin, v katere naj se zavijajo ženske, sta naravnost razorožujoči.

Pogosto slišiš, da islamska moda v resnici ni glavni problem iranske družbe, saj jo mnogo bolj peče dejstvo, da je ženska, če jo zbiješ z avtom, še vedno vredna pol manj kot moški, da ne more postati sodnica, iti na nogometno tekmo, seči v roko moškemu ali biti v enakem položaj pri dedovanju. A vendar je prav vizualna neenakost najbolj čist dokaz mul o ženski nečistosti in najučinkovitejša platforma za vse druge vsebinsko težje nepravičnosti. Kontrola telesa je kontrola družbe. Preprosto in učinkovito.

"Ljudem, ki vladajo v Iranu, pravimo principalisti," je doma rekla Azadeh in z golimi rameni izražala svoje politično prepričanje zakrknjene ateitstke. "Sledijo dvema načeloma. Prvo je obstoj zunanjega sovražnika in drugo, da je islamski način vselej najboljši. Tudi ko pride do oblačenja ali slačenja žensk."

Rezultat je politično sistematizirana dvoličnost.

"Veliko deklet na univerzi me je prosilo za stik z zdravnikom, ki jim lahko popravi deviško kožico ali napiše lažni certifikat, da so še device," razlaga študentka ženskih študij. "Mnogo je deklet, ki imajo fanta, z njim seksajo, a jih nato ta pusti in si poišče za nevesto devico." Če gre deviškosti zares verjeti.

Ženskam državna vera odvzame osebnost. Ampak kaj naredi moškim?

"Moški na oblasti nočejo, da ženske odrastemo. Če hočemo karkoli doseči, se moramo veliko več učiti in delati kot moški. Kar je za moške samoumevno, je za nas trdo delo. Zato smo bolj zrele od njih," razloži Mona. Otročji so v tej zgodbi moški.

Telo postane inštrument, ateizem disidentska ideologija.

Iranski mule so z mešanjem religije in politične oblasti marsikoga odvrnili od vere same. Kako resno mislijo z demokracijo, pa se pokaže na voliščih, kjer ženski glas velja toliko kot moški. Podcenjujoče bi bilo misliti, da gre pri tem za nedoslednost verskega režima, ki se ukvarja z videzom ženskih nohtov. Pol manj vredna ženska ima enak glas moškemu, ker je glas slednjega v "omejeni demokraciji" pač nepomemben. Ali vreden vsaj pol manj. Kako lepo maščevanje. Moški je dvakrat vrednejši od ženske v političnem sistemu, kjer njegov glas ne velja nič. Lahko se svobodno lepo oblačijo.

Evropa grbanči čelo ob definicijah skupne krščanske dediščine celine. Ampak krščanstvo je prišlo od tukaj, tako ko ideja reevangelizacije Evrope, ki je doma v Homeinijevi verski revoluciji. Obisk Irana je kot obisk prihodnosti. Iranske mule bodo evropskim verskim očetom kulture sijajen sogovornik. Njihova država je pod embargom, vendar je v verskem središču Qom najbolj bran avtor Martin Heidegger. Predsednik Ahmadinedžad pa je na svoji spletni strani vsak nov prispevek opremil s citatom iz Adorna in Horkheimerja. Med njimi pa turška država, ki brani laično državo, v Evropi nima zaveznikov.