Oba, pisatelj in njegova sestra, pa sta se zdaj kot lika znašla v romanu Mojster sodobnega irskega pisatelja Colma Tóibína. Pri tem ne gre za klasično biografijo, pogost in pri bralcih priljubljen žanr, v katerem so avtorji vedno mešali dokumentarno in izmišljeno, pa naj je šlo za življenja politikov, vojskovodij ali slavnih umetnikov, a so jih večkrat prodajali kot "resnico" o predstavljenem človeku. Pri literariziranih biografijah se tej "resnici" avtor vnaprej odreče, in zato je zanimivo, kako mu neko slavno življenje služi kot gradivo, kaj sporoča onkraj dokumentarnosti.

Kaj je torej zanimalo Tóibína? Med drugim sestra, tista bistra deklica v družini s štirimi sinovi, ki je bila vedno le sestra, ki ji je bilo namenjeno, da bo večno le v zaščiti staršev, bratov, kasneje moža. "Njeni družini je bilo jasno, da je bistroumna in zelo duhovita, vendar je vedela, da bo morala to prikrivati, če je hotela biti taka kot druge mladenke njene starosti." In seveda je morala biti taka kot druge, pisala se je sredina 19. stoletja, njen brat Henry je napisal precej satiričen roman o emancipaciji žensk z naslovom Bostončanke, in mladenka nikakor ni smela storiti greha bistoumnosti v svetu, v katerem ji je bilo namenjeno gospodinjenje. Tudi denar je bil v prvi vrsti namenjen sinovom: "Mati mu je pisala, da mora zapraviti toliko denarja, kot bo potrebno, da se bo gostil za mizo svobode." Kam naj torej sestra, sestradana pri mizi svobode, s svojo nadarjenostjo, kam z bistroumnostjo, ki ji je na vsakem koraku kazala, da ne domnevna moška intelektualna superiornost ne krivični socialni red ne vzdržita osnovnega preizkusa razuma? V bolezen, kajpak, v histerijo: "Njena bolezen je bila neozdravljiva, je doumel Henry, ker je zanjo skrbela in se je oklepala, kakor da bi bila obiskovalec, v katerega se je brezupno zaljubila." In tako je zadnja leta preživela v postelji, njeno življenje pa je bilo le "venenje praznega grahovega stroka, ki je čakal dovršitev".

A tudi Henry je dobil svojo "bolezen", tisto, ki mu jo je namenila mati, ko je opazila, da je zelo vase zaprt, da ga zanimajo le knjige in poglabljanja (je uganila, da je gej?). Pred ostalimi člani družine in nadležnimi obiski mu je priskrbela zdravstveni alibi in "ni mu dopuščala odgovora, da sploh ni bolan. Začela se je zarota proti njemu, drama, v kateri je vsakdo poznal svojo vlogo, besedilo in gibe. Henry se je naučil hoditi počasi, nikoli ni tekel, smehljal se je, pa nikoli smejal…" Močne matere, ta brezhibna preslikava patriarhalnega ukrivljanja hrbtenic. Kaj bi bilo, ko bi Alice pisala? Bi si sploh upala svoje tekste komu pokazati, bi jih bil kdo (brat Henry, pisatelj) zmožen stvarno oceniti ne glede na njen spol, bi ji kdo izdal knjigo, bi bila morda boljša od brata?

Ta vprašanja si je na začetku dvajsetega stoletja zastavila neka druga sestra več pametnejših bratov, Virginia Woolf. To je bil že čas in prostor, ko je ženska lahko pisala, ko so ji knjige tudi objavljali, četudi je na vseh ravneh še vedno doživljala velike ovire (znamenite Tri gvineje, finančna samostojnost, in Lastna soba ti omogočijo dihanje) - tako velike in tako številne, da je pred izbruhom druge vojne s kamenjem v žepih zakorakala v potok in se utopila. Ta vprašanja je, da bi bil položaj nazornejši, zastavila za minuli čas: zanimalo jo je, kaj bi se zgodilo s Shakespearovo sestro, če bi jo imel in bi bila enako nadarjena kot on. Bi jo v 16. stoletju sploh naučili pisati, o čem bi pisala, bi bila enak genij kot brat, bi se njene drame ohranile do danes? Odgovori, ki jih skozi svoja razmišljanja ponuja Woolfova, pa - kdor hoče razumeti, zakaj žensk v zgodovini ni bilo videti, jih bo pri njej našel.

Tudi nemški filozof Friedrich Nietzsche je imel sestro, o njej med drugim piše Eva Bahovec v knjigi Freud, ženska in popotnikova senca. Ta gospa pa je tako rekoč trojni negativ: ne le, da se je um na koncu omračil bratu, ne njej, tudi njegovo biografijo je napisala ona, vendar tako, da je uničevala bratovo zapuščino, ponarejala njegova besedila in po poroki z nacistom in nacizmom bratovo filozofijo interpretirala kot pronacistično. Gre za maščevanje nerealizirane, a močne sestre, za polaščevalni nagon, za ideološko zaslepljenost?

In kaj se zgodi, če so v družini tri sestre in en brat? Če so Čehove, ravno tako nimajo možnosti, pa naj so "stare device" (Olga ima osemindvajset let!), ki so se žrtvovale za mlajše, naj so poročene, a kar se da nesrečno, ali še na začetku poti, ko se zdi boj za pravico do hrepenenja in bistroumnosti še dovoljen, ker še ne zahtevata dovolj odločno. Tudi one, zataknjene v provinci, sanjajoč o plemenitih ženinih in vrnitvi v Moskvo, ostanejo brez vsega. Ženinov ni, brat jim zakocka premoženje in s tem možnost dobre poroke.

Pred dnevi je neki pogovor s prijateljico nanesel na stari mami, ki sva ju imeli v otroštvu obe zelo radi in ki sta naju, četudi zaradi geografskih in socialnih okoliščin na različne načine, pomembno zaznamovali. Nenadoma pa sva se obe spomnili popolnoma enakega detajla: nedvomna ljubezen, ki sta nama jo izkazovali, je imela le eno mejo, in to sta bila - najina brata. Karkoli sva naredili (dobrega) in karkoli sta naredila (slabega), karkoli sta naredili (pravičnega do vnuka in vnukinje), vedno in nepreklicno je bilo tisto nekaj, pa četudi samo ton v glasu, samo smeh v pogledu, samo droben dotik, ki je bil namenjen le fantoma. Bila je nezmotljiva lekcija o tem, kako ženske same delajo lastni spol za drugorazrednega in kako se že punčka nauči živeti s tem spoznanjem. Samo navidez so te zgodbe stare štirideset, osemdeset, sto ali sto trideset let. Zadošča pogled na moško fotografijo včerajšnjega srečanja na vrhu EU-ZDA. In kaj je že bil glavni domači zaplet te dni? Kdo bo s teto Lauro pil kavico, pobožal nastavljenega otroka po mehkih laseh in spregovoril tri tehtne o kvačkanju. Medtem ko bodo gospodje na hitro pomoževali o eksploziji sveta…