Tistega dne je bilo vse kot nočna mora, naenkrat sem se znašel sredi osemdesetih, recimo spomladi 1986. Sedim na starem kavču Simpo Vranje, kadim 57, srkam kosovski kabernet in na starem črno-belem televizorju Gorenje gledam Dnevnik Jugoslovanske radiotelevizije.

Vesti iz sveta so kratke, telegrafske - slavni pianist Vladimir Horowitz je po šestdesetih letih izgnanstva nastopil v rodni ZSSR, Američani so bombardirali Libijo, Desmond Tutu je postal nadškof Capetowna, Benazir Butto se je vrnila v Pakistan, papež Janez Pavel II. je kot prvi papež v zgodovini obiskal sinagogo, Halleyjev komet je šel mimo Zemlje.

V Jugoslaviji ni nič novega, stabilizacija, siva ekonomija, devize, švercanje, inflacija, prihranki državljanov so presegli maso izplačanih osebnih dohodkov, Milka Planinc je odstopila, novi predsednik vlade je Branko Mikulić, na državnem vrhu še ena rotacija, Radovana Vlajkovića je na čelu predsedstva SFRJ zamenjal Sinan Hasani, pa dolgočasna seja Centralnega komiteja Zveze komunistov Srbije pod predsedovanjem novega predsednika, nekega Slobodana Miloševića, dolgočasno, dolgočasno, dolgočasno.

Potem novice iz športa, naši širijo slavo jugoslovanskega športa, na svetovnem prvenstvu v Madridu so vaterpolisti v finalu premagali Italijo, na svetovnem rokometnem prvenstvu v Švici so "plavi" v finalu premagali Madžarsko. Doma vse po starem, Nogometna zveza Jugoslavije je razveljavila zadnji krog prvenstva, sodišče združenega dela pa je naslov prvaka podelilo Crveni zvezdi; spoštovani gledalci, to je bilo za danes vse, poglejmo še vremensko napoved.

Nenavadno visoke temperature v tem delu leta, v Titogradu, Skopju in Mostarju čez trideset stopinj Celzija, z Alp prihaja območje nizkega zračnega tlaka in naslednje dni bo vendarle malo bolj sveže, na severozahodu Jugoslavije je pričakovati tudi padavine in zaradi rednega remonta reaktorja Jedrske elektrarne Krško so delovni ljudje in občani pozvani, da na izlete ob koncu tedna vzamejo dežne plašče in plinske maske, ter opozorjeni, naj ne nabirajo gob in gozdnih jagod ter nekaj dni brez potrebe ne kupujejo in ne jedo zelenjave.

Tako nekako bi na koncu vremenske napovedi v času komunističnega režima zastrli vest o okvari v Jedrski elektrarni Krško. Tako nekako so v teh dneh, spomladi 1986, o okvari na reaktorju elektrarne v Černobilu sporočali, na primer, ruski državni mediji, in to z dvema, tremi dnevi zamude. In nekako takšna je bila to sredo vest o okvari na sistemu za hlajenje v JE Krško, kot da bi bili v letu 1986 in bi bilo treba "zaustaviti Reuters", saj nikakor ne bi bilo dobro, da bi svet zvedel, da se je ponos jugoslovanskega samoupravljanja in simbol socialističnega napredka - pokvaril. Vest bi se kot tista o gašenju reaktorja skrila tem nekje v brezpotju televizijskega dnevnika ali v zakotnih delih časopisov, tam, kamor človeško oko še ni stopilo, kot na primer majhno agencijsko poročilo o "rednem letnem remontu" ali - to je bilo posebno priljubljeno - "rutinski vaji".

Prav s temi besedami so o okvari na reaktorju v Krškem s formularjem, na katerem so incident označili kot "vajo", obvestili sosednjo Avstrijo, domačo javnost pa na koncu televizijskega dnevnika po dobri, stari maniri Jugoslovanske radiotelevizije s kratkim stavkom, da je "delovanje ustavljeno zaradi rutinskega popravila, kakršna so opravili že večkrat letos".

"Vaja" in "rutinsko popravilo" na reaktorju v Krškem, kot je slovenska Uprava za jedrsko varnost imenovala sredin incident, sta tako neprijetno spomnila na neko podobno "vajo" pred dvajsetimi leti, natančneje na "poskus" in "rutinsko popravilo" inženirja elektrarne v Černobilu, ki se je prav tako končalo z odtekanjem vode iz sistema za hlajenje in segrevanjem reaktorja, natančneje s pojavom ognja, pravzaprav z manjšim požarom, pravzaprav ne tako zelo majhnim, dejansko je šlo bolj za eksplozijo, natančneje eksplozijo reaktorja, pravzaprav za incident, v katerem je umrlo nekaj deset ljudi, natančneje za nesrečo ali bolje rečeno veliko nesrečo, dejansko bolj za katastrofo, v kateri je umrlo med 200.000 in 400.000 ljudi.

Veliko bolj odgovorno od tovarišev v slovenskem Centralnem komiteju so ravnali tovariši iz Hrvaške, ki po najboljši tradiciji sovjetskega TASS o okvari v jedrski elektrarni sploh niso poročali, saj je znano, da se tisto, o čemer ne poročajo državni in partijski časopisi, sploh ni zgodilo. Tovarišem iz hrvaškega CK je ušlo samo to, da so med tem časom izumili internet, hudičev izum, ki bo nekega dne ugonobil komunizem. Če ga že ni.

Seveda ne gre za to, glede česa so nam slovenski in hrvaški tovariši v komitejih in sekretariatih lagali - okvara je bila, kot se zdi, na koncu zares manjša in panika ni bila na mestu - temveč je vprašanje, kolikokrat so nam do zdaj že lagali in kaj vse so nam zamolčali. Navsezadnje so tudi sami rekli, da so "takšna rutinska popravila opravili že nekajkrat letos". Če o njih niso sporočali do zdaj, zakaj so to storili tokrat?

Vsa sreča, da bo nogomet kmalu zavzel vso našo televizijsko pozornost in si bodo tovariši iz komiteja lahko oddahnili. Jugoslavije sicer res ne bo na prvenstvu, toda bodite pozorni na Argentino - tam igra neki mali, imenuje se Diego Armando Maradona, in pravijo, da se pripravlja na velike stvari. Čaka nas dolgo, vroče poletje 1986.

Tiste pa, ki jih ne zanima nogomet, temveč razmere v državi, naj poslušajo kak tuji radio. Geiger-Müllerjev števec pravi: ko je televizija pasivna, takrat je - radio aktiven.