Feredže in pepelniki

»Zdaj morajo zapeti samo še Bandiera rossa,« je rekel fotograf Tomaž Skale. »Zastave so tako in tako že vse rdeče.« Nekoliko nejeverna sva stala sredi morja rdečih zastav, med katere sva stopila s trajekta, ki je v Bešiktaš pripeljal iz Uškudarja na azijski strani Bosporja. Le da na njih ni bilo srpov in kladiv, ampak polmesec in zvezda. To ni bil Milano med Fiesto de l'Unita, ampak Istanbul med praznovanjem dneva mladosti. Morda tisoč ljudi, ki so stali pod odrom in skupaj s patriotskim rokerjem Sonerjem Oglunom peli O bella ciao, je praznovalo začetek vstopanja Turčije v Evropo. Tistega iz leta 1919.

Devetnajstega maja 1919 se je general Kemal Mustafa Atatürk izkrcal v Samsungu in začel pohod, s katerim je iz škrbin otomanskega imperija ustvaril moderno državo. Zbrisal je vse, kar še danes straši Zahod. Odpravil je arabsko pisavo, moškim prepovedal nositi fes in jim vsilil klobuke, ženskam z obraza odstranil feredže in na univerzah prepovedal rute. Islamski kler je vrgel z vseh političnih funkcij in Turčijo oblikoval po zgledu Francije. Med parado v Ankari je predsednik Abdulah Gül zagotovil, da bo vedno tako. »Demokratična, sekularna in socialna turška republika pod vladavino zakona, ki si jo zaupal turški mladini, bo večno živela,« je nagovoril Atatürkov sarkofag v mavzoleju. Kemalisti, ki so Turčiji za zidom njegove vojske vladali od dvajsetih let prejšnjega stoletja naprej, so zdaj v zadregi. Po desetletjih bolj ali manj absolutne oblasti so jih iz vladnih palač pregnali islamisti Tayyipa Erdogana, ki nimajo težav z demokratično in socialno naravo države, njena sekularnost pa jim gre v nos. Po letih zelo vročih polemik so na univerzah vernim ženskam ponovno dovolili, da si lase pokrivajo z ruto. Nasledniki Atatürka so v podobnih primerih tradicionalno izvedli vojaški puč in z vojsko ponovno vzpostavili absolutno sekularnost države. To pa zdaj ni več zares izvedljivo, ker bi s tem propadel politični program, ki kemaliste in islamiste druži v lep demokratični klinč. Oboji hočejo Turčijo vključiti v Evropsko unijo in državo prilagajajo normam, ki jih Evropa postavlja kot test ustreznosti.

Svet ni več tako preprost, kot si ga je predstavljal Atatürk. On je delal zgodovino z jasnimi potezami. Ko je sultan Mehmed II. leta 1453 zavzel Konstantinopolis, je največji cerkvi krščanstva Hagii Sophii dodal minarete, prebelil freske in jo predelal v največjo mošejo. Na evropskih krščanskih temeljih je gradil muslimanski otomanski imperij. Atatürk je bil moderen človek in je minarete pustil, cerkev pa razglasil za muzej in jo odprl za javnost. Preprosta simbolna gesta, ki je govorila o političnem programu sekularne države. Ob reevangelizaciji Evrope in desekularizaciji bližnjevzhodnih držav bi iz tega morala nastati lepa polemika o tem, kateri sekti organiziranih religij je treba vrniti kupolo, ki še danes gospoduje nad mestom.

Ampak ne bo šlo tako preprosto. Med Hagio Sophio in Modro mošejo v četrti Sultanahmet so najbolj opazni kulturni manifesti plakati, na katerih Reese Witherspoon dela reklamo za kozmetiko. Cestno galerijo portretov Atatürka na aveniji Beşiktaş zasenčijo plakati s Harrisonom Fordom; v mesto prihaja zadnji Indiana Jones, filmski kritiki istanbulskih časopisov pa se veselijo, ker je premiera v Cannesu doživela pozitiven odziv. Zabava jih, ker je glavni junak v petdesetih letih na začetku hladne vojne obtožen komunističnih simpatij in mu grozi, da bo ob službo. Večji so samo še plakati, ki vabijo na koncert avstralske pevke Kylie Minogue.

Spopad civilizacij se ne dogaja samo skozi petje muezinov, ki tekmujejo z enega minareta na drugega. Istanbulska državna opera ima od marca razprodano Bellinijevo I Capuletti e i Montecchi, Puccinijevo La Rondine in maja pripravlja premiero Pergolesijeve La serva padrona. Medtem v klubu Babilon največja turška raperka, Ayben, promovira svojo novo ploščo. V Ghettu pa Emin Findikoglu in njegova skupina Unique Horns igra standarde Milesa Daviesa, Joea Zawinula in Nine Simone. V kinematografih vrtijo Usnjene glave Georgea Clooneyja, Na pol prerezano žensko Clauda Chabrola, 88 minut Jona Avneta in Karamel, prvenec libanonske režiserke Nadine Labaki.
In to je samo površina. Če greste malo globlje v mesto, boste našli sedemnajst klubov za geje in lezbijke in štiri za transvestite. Istanbulska moderna galerija je pravkar odprla razstavo z naslovom Tiha renesansa – slikarstvo v ruski fotografiji avtorjev Aleksandra Rodšenka, Sergeja Lobovikova, Aleksandra Grinberga in Jurija Jeremina. Nedaleč stran izraelski glasbenik Jinon Mualem igra sefardsko in hasidsko glasbo.

V nekaterih ulicah vsaka druga vrata vodijo v knjigarno. Dve sveži izdaji Marxovega kapitala v turščini bi morali presenetiti tudi najbolj navdušene bralce. V nekaterih knjigarnah pa se zdi, da so na police postavili prav vse, kar je od leta 2001 iz Amerike in Anglije prišlo v kontekstu pisanja o spopadu civilizacij, od Roberta Fiska do Bernarda Lewisa. Turgut Ozakman ima uspešnico o bitki pri Galipoliju, Bruni Praske s knjigo o prepovedani ljubezni v Iranu. Islamizem in pozitivizem je naslov knjige na strokovnih policah ob Orwellu, Virginiji Wolf in Tariqu Aliju. Libanonski pisatelj Amin Maalouf je z zgodovino križarskih vojn skozi oči Arabcev priljubljen avtor in povsod je veliko Orhana Pamuka.

Turčija ni niti v Evropi niti v Aziji. Je tam, kjer večina drugih držav, v gneči kulturnih vektorjev, ki hkrati kažejo v vse smeri. Na praznični dan je bilo pred odprtimi trgovinami kar nekaj ljudi, ki so si živčno prižigali cigarete in iskali pepelnike. Čez noč je v vsej državi začel veljati zakon o prepovedi kajenja v vseh zaprtih prostorih. Kazen za metanje ogorkov na cesto je petnajst evrov. Evropska naravnanost dežele gre čez stoletja. Atatürk je ženskam prepovedal nositi feredže, islamistična vlada je diskretno ponovno vpeljala rute in prepovedala kajenje. Turki kadijo kot Evropejci.