Binkošti in jezikovno vprašanje

(Foto: Jaka Adamič)

Prvič je zabeleženo praznovanje tega dneva v letu 130 po Kr., cerkve pa vidijo v njem tudi svoj lastni začetek, ker so si tistega dne apostoli, prej skriti, opogumljeni od Svetega Duha, prvič upali na plan, in so jeruzalemski javnosti odkrito spregovorili o vstalem Kristusu, apostol Peter pa je s svojo pridigo povzel odrešenjsko sporočilo obeh zavez Svetega pisma.

Binkoštni dogodek, pravi "event" tistega časa, kakor nam ga podaja 2. poglavje Apostolskih del, pa je vse do našega časa zanimiv tudi zaradi tega, ker je potekal na način, ki je pomenil vzpostavitev nove komunikacijske paradigme tedanjega in današnjega in prihodnjega sveta. Svetopisemsko besedilo nam to prikazuje takole:

"Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati. V Jeruzalemu so tedaj prebivali Judje, pobožni možje iz vseh narodov pod nebom. Ko se je razširil glas o tem, se je zbrala množica ljudi, ki so bili vsi iz sebe, ker jih je vsakdo slišal govoriti v svojem jeziku. Strmeli so, se čudili in govorili: Glejte, ali niso vsi ti, ki govorijo, Galilejci? Kako, da jih slišimo vsak v svojem maternem jeziku? Parti, Medijci in Elámci in tisti, ki prebivamo v Mezopotamiji, Judeji in Kapadokiji, v Pontu in Aziji, v Frigiji in Pamfiliji, v Egiptu in v libijskih krajih blizu Cirene, in mi iz Rima, ki se zdaj mudimo tukaj, Judje in spreobrnjenci, Krečáni in Arabci - vsi jih slišimo, kako v naših jezikih oznanjajo velika Božja dela!"

Sveti Duh bi lahko apostolom dal govoriti, kakor bi to uredil človek tedaj in danes, v jeziku imperija, po latinsko, danes po angleško. Lahko bi jim dal govoriti v jeziku kulture, znanosti in visoke umetnosti, po grško, danes morda francosko. Sveti Duh bi lahko dal apostolom govoriti v jeziku, ki je veljal za svetega, hebrejščini, in je po tem starozaveznem zgledu rimska cerkev vse do 2. vatikanskega koncila vztrajala pri biblijsko neutemeljenem nauku o "svetih jezikih" (hebrejščina oziroma aramejščina, grščina in latinščina), kar je pomenilo poldrugotisočletno sistemsko oviro za razširjanje Božje besede v jezikih, ki so jih ljudstva govorila in razumela. Sveti duh pa je na tisti dan v Jeruzalemu za vselej ovrgel versko zmoto o "svetih jezikih", a tudi moralno in politično zmoto in krivico privilegiranih in prevladujočih jezikov. Vsi jeziki so pred Bogom v enakem položaju, veljavi in vrednosti. Imperialna mogočnost latinščine ni naredila na Boga nobenega posebnega vtisa. Prav tako ne kulturniška elitnost grščine in ne tempeljska izvzetost hebrejščine. Tistega dne je bila za vse čase potrjena tudi slovenščina, v kateri se bo smela oglasiti Božja beseda šele poldrugo tisočletje po tem dogodku, pa seveda ne po zaslugi uradnih in državno sankcioniranih varuhov te besede, pač pa v protestu proti njim in v reformaciji, se pravi v vrnitvi k izvirnemu duhu in oblikam nauka in Cerkve, ki so ju prvi skvarili.

Na binkoštni dan pa so bili potrjeni in blagoslovljeni tudi vsi tisti jeziki, ki v očeh prevladujočega sveta niti niso veljali ali še danes ne veljajo za jezik. Zavojevalcem se ni zdelo vredno, da bi se učili in uporabljali jezik zavojevanih - tem pa niti ni bila dana redna možnost, da bi se naučili jezika svojih premagovalcev. Tako so spontano nastajali jeziki v smislu kreolščine ali pidgina, ki jim dolgo sploh niso pripisovali statusa pravega jezika. Danes so nekateri med njimi že ugledni jeziki visoke kulture in literature. Sem sodijo tudi umetno komponirani in urejeni jeziki, kakor je indonezijski bahasa, kakor je skupni retoromanski jezik v Švici, ki je prišel iz kabinetov bernske univerze. Taka je sodobna hebrejščina, ki je delo enega samega dunajskega Juda Bena Jehude. Tak je delno mednarodni jezik kretnje, ki v večini držav še danes ne uživa imena jezika in ga mnogi zdravniki in spremljevalci gluhonemih še vedno trmasto zavračajo - in tak je mednarodni jezik esperanto, delo poljskega Juda dr. Ludvika Zamenhofa (1887). Slednjemu sicer noben razsoden človek ne odreka več statusa normalno delujočega jezika, saj bi bilo ob tako bogati kulturni in literarni produkciji v teh 120 letih to tudi že dokaj smešno in si takšno slepo smešnost lahko privošči kvečjemu še kak slovenski profesor. Že 20 let uživa esperanto status enakopravnega jezika med pisatelji svetovnega kluba P.E.N., in obstaja tudi esperantski center Pena. Ta jezik je po svojem duhu in namenu še najbližji temu, kar za razumevanje jezika pomeni binkoštna paradigma. Binkošti ne moremo ponoviti ali iz njih narediti rednega sistema v dobesedni obliki, tudi računalniški preroki so se glede računalniškega prevajanja medtem že dokaj streznili - lahko pa jih ponavljamo po duhu in smislu tako, da vztrajno delujemo za dosledno enakopravnost vseh jezikov, in kjer moremo, zavračamo in onemogočamo njihovo diskriminacijo. To pa je dosledno mogoče narediti samo z esperantskim modelom splošne trijezičnosti slehernega zemljana: narečje + narodni knjižni jezik + mednarodni jezik. Vse drugo, kakor priporočanje učenja čim več tujih jezikov, s čimer nam meče komunikacijski pesek v oči Bruselj, je sprenevedanje in voda na mlin angleško-ameriške jezikovne, s tem pa tudi vsake druge prevlade.