Praznota praznikov

Bolj ko se je umikala revščina, manj razkošen je bil slavolok, ki je cesto skozi kraj za nekaj tednov spremenil v pravo avenijo. V drugi tretjini socializma je bil čez cesto razpet samo še trak z enakim tako iluzornim napisom – v zadnji tretjini je tudi ta trak postajal vse ožji in je na koncu sploh izginil. Spominjam se zadnjega 1. maja, ki sem ga še doživljal v socialističnem sistemu, tedaj zaposlen sredi najbolj klasičnih proletarcev, mežiških rudarjev. Vse proslavljanje je bilo v tem, da je sindikalni funkcionar razložil s tovornjaka zaboje piva.

Na večer pred 27. aprilom, prenovljenim slovenskim praznikom slovenske uporniškosti, sem ob svojem pisanju poslušal reportažo Radia Slovenija o tem, kaj mladi v Sloveniji o tem prazniku vedo. Bera nabranega je bila klavrna. Mladi v glavnem o vsebini tega praznika ne vedo nič. Neka maturantka je simpatično sproščeno povedala, v svoji ljubki nevednosti in prismuknjenosti, da so se na tisti dan Slovenci pridružili Nemcem v njihovem boju... S takim zgodovinskim znanjem je danes mogoče stopiti pred maturitetno komisijo – in najbrž tudi izdelati.

A čemu bi se zgražal nad zgodovinsko nepismenostjo mladih rojakov, ko pa tudi tisti, ki naj bi jim to znanje posredovali in izročali, niso veliko na boljšem. Tako o 27. aprilu še vedno vztrajno govorijo kot o »dnevu ustanovitve OF«, čeprav je povsem jasno, da je to zgodovinska neresnica, saj so na tisti dan v Vidmarjevi vili ustanovili Protiimperialistično fronto, ki za svojega sovražnika ni imela Nemcev ali Italijanov, pač pa zahodni demokraciji Anglijo in Združene države Amerike. Če bi Hitler spoštoval javni in skrivni del pakta s Stalinom ter ne bi napadel Sovjetske zveze, bi jugoslovanski komunisti, z njimi pa tudi tistega dne ustanovljena Protiimperialistična fronta, šli v zgodovino kot Hitlerjevi zavezniki. Boj proti »imperializmu zahodnih demokracij« je bil namreč tudi ena osrednjih programskih točk Hitlerjeve politične retorike, kot je to bilo pri Stalinu in njegovih satelitih. Kako močna je bila ta povezava celo še malo pred koncem vojne, pričujejo sicer in na srečo neuspešni pogovori Titovega odposlanstva v Zagrebu s predstavniki nemške vojaške sile na Balkanu, kjer je Tito ponudil Hitlerju sodelovanje, če bi se angloameriške vojaške sile izkrcale v Dalmaciji, kar je bila ena od možnosti, in bi v tem primeru združene sile partizanov in nemške vojske vrgle zahodne intervencijske sile v morje. Da Tito ni postal veleizdajalec Jugoslavije in njenih narodov, se mora zahvaliti večji razumnosti Hitlerja, ki je tako sodelovanje kategorično zavrnil ter tako maršala rešil strašnega greha in zgodovinske sramote. Demokratična jugoslovanska monarhija, ki bi jo osvobodila angloameriška vojaška sila in bi komunistično vodeno partizansko vojsko potisnila na rob ali celo v ilegalo, je bila v maršalovih očeh hujša perspektiva kot pa vsaj taktično začasno vazalno sodelovanje z nemškim okupatorjem.

To ni zanikanje ali načelna obsodba partizanskega vojskovanja; prav nasprotno, to je le opozorilo na to, kako se je tudi na pravi strani kazal in uveljavljal isti grešni Adam kot na strani, ki je ne moremo imeti za pravo.

Kako je mogoče, da se je prav rodu Slovencev, ki so si za svojo novo in tako vsiljevano in privilegirano vero izbrali »zgodovinski materializem«, tako hudo ponesrečilo pri vzgoji in izobrazbi mladega in najmlajšega rodu, ki je sicer ohranil veliko mero materializma: nazorskega, moralnega in pragmatičnega, a je danes brez vsakega zgodovinskega znanja in orientacije?
Zgodovine in materializma ni mogoče spojiti, tako kot ni mogoče spojiti dialektike in materializma, in je tudi znamenito sintagmo »dialektični materializem« čakala enaka usoda, tudi tam je ostal samo še materializem, brez vsake dialektike. Dialektika, torej pogovor, kar ta grška beseda v osnovi pomeni, predpostavlja obstoj dveh počel, duha in materije, zato je pri Heglu, ki je obe načeli priznaval, še nekaj logičnega, medtem ko je pri Marxu, ki priznava samo še eno, materialistično počelo, to ploskanje z eno roko. Zgodovina pa je po svojem bistvu nujno povezana s prvenstvom duhovnega počela. Brez primata Duha bi bila zgodovina zgolj niz posameznih naključnih zgodb. Šele Duh naredi iz ništrca zgodb zgodovino. Angleži pravijo: History is His story – zgodovina je Njegova zgodba, namreč zgodba Boga.

V Bibliji nam je zgodovina naložena kot verska dolžnost.

V 2. Mojzesovi knjigi naroča Bog Izraelcu: »In svojemu sinu na ta dan povej in reci: To je zaradi tega, kar je Gospod storil zame, ko sem šel iz Egipta.« In malo naprej: »In ko te jutri tvoj sin vpraša ter reče: Kaj je to?, mu reci: Z močno roko nas je Gospod izpeljal iz Egipta, iz hiše sužnosti.« Na začetku 10. poglavja pa: »... in da boš pripovedoval svojemu sinu in sinu svojega sina o tem, kako sem se poigral z Egipčani, in o mojih znamenjih, ki sem jih napravil nad njimi; da spoznate, da sem jaz Gospod.« Krščansko bogoslužje je vedno tudi pouk iz zgodovine. Zgodovina je, kot prav ugotavlja nemški filozof Theodor Haecker, v bistvu judovsko-krščanski pogled na svet. Da je Marx tako poudarjal zgodovinskost kot temeljni princip vsega obstoječega, izhaja iz rabinskega izročila njegovega rodu in solidnega pouka zgodovine na jezuitski gimnaziji, ki jo je obiskoval v Trierju, ne pa iz njegovega neznanstvenega materializma. Prav ta je pri njegovih sledilcih vsako zgodovinskost razkrojil. Očetje, ki so skušali iz šol in družin izgnati Boga ter njegovo resnično zgodovino, so s tem povzročili, da njihovi otroci in vnuki ne poznajo več niti nepopolne človeške zgodovine niti zgodovine svojih kratkovidnih očetov ne. Tudi tu lahko parafraziramo Gospoda: Iščite najprej zgodovino Božjega kraljestva in njegove pravičnosti, in zgodovina tega sveta in NOB in OF vam bo navržena...

Izsek

Zgodovina je po svojem bistvu nujno povezana s prvenstvom duhovnega počela.