Ta milijarda evrov pa zagotavlja samo formalno, papirnato enakopravnost vseh jezikov EU, na pogovorni ravni imamo namreč opraviti s povsem enakim položajem, kakor nekoč v habsburški monarhiji, le da je bil takrat dominantni jezik nemščina, v EU pa je to angleščina. Ta dejstva je v nedeljo, 29. julija, v kongresni stavbi IZUM v Mariboru na sedmem kongresu Evropske esperantske unije predstavila v tekočem esperantu evropska poslanka iz Poljske gospa Margareta Handzlik. Tudi slovenski evropski parlamentarci v tem pogledu niso za luno. Slovenska poslanka v evropskem parlamentu gospa Ljudmila Novak je prav tako v tekočem esperantu pozdravila kongres in postregla tudi z esperantskim predavanjem o jezikovni problematiki s slovenskega vidika.
Na svetu obstajajo majhne, zelo majhne, a vendar tudi zelo žive oaze komunikacijske pravičnosti in enakopravnosti - zelena barva, barva življenja in upanja, je dejansko simbolna barva esperantistov - kjer se človeku zazdi, kakor da bi bila tam Božja intervencija v Babelu, kakor o njej beremo v že omenjenem poglavju Geneze, suspendirana in bi ves svet spet imel en sam jezik. A to je samo prvi vtis. Dr. Zamenhof, poljsko-litovski Jud, ki je pobudnik tega jezika, prav letos starega že 120 let, je preveč dobro poznal Biblijo, saj jo je tudi sam prevedel v svoj novi jezik, da bi mogel sanjati o čem tako nemogočem, kakor je to, da bi vsa zemlja spet imela en sam jezik. Kakor zemlja nikoli več ne bo imela raja, celo v času tisočletnega Kristusovega kraljestva na tej zemlji ne, tako tudi nikoli več ne bo imela stanja pred katastrofo z babilonskim stolpom, ko je imela en sam jezik in isto govorico, kakor pravi svetopisemski pisatelj. Če kdo esperantistom očita take vrste utopičnost, potem ali ne ve, kaj govori, ali pa laže, ker bi rad nečemu dobremu škodoval. Noben razumen esperantist tudi ne goji lažnega upanja, da bi esperanto, tudi če bi ga Združeni narodi razglasili za skupno govorico človeštva, odpravil sovraštva in vojne na svetu, kakor sem pred nedavnim bral abotno pripombo nekega slovenskega književnika, ki je dovolj dobro obveščen o teh rečeh, da bi smel vsem dejstvom navkljub širiti take nesmiselne predsodke. Zamenhof sam se je še kako zavedal, da njegova pobuda ne more spremeniti bistva človeka in tega sveta. Kot zdravnik, kar je bil njegov civilni poklic, je vedel, da trpljenja in smrti ni mogoče odpraviti, mogoče pa je trpljenje lajšati - in prav to je bil njegov temeljni namen z esperantom: lajšati komunikacijska bremena, ki jih morajo nositi predvsem manjši in revnejši narodi, medtem ko veliki in mogočni iz tega delajo donosen posel. Kdor pa nosi oz. pomaga nositi bremena drugih, in to esperantisti vsaj v sektorju jezikovne pravičnosti po svojem temeljnem konceptu počno, izpolnjujejo vsaj v tem delnem smislu prav to, kar apostol Pavel v pismu Galačanom postavlja kot enega svojih znamenitih povzetkov nove Kristusove postave: "Nosíte bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo."
Če pa dr. Zamenhof ni imel namena restavrirati stanja pred babilonskim stolpom, obnoviti enojezičnosti zemlje, kaj je potem imel v mislih? To ni bil človek, ki bi se zaletaval v odločitve Boga, saj je sam, vsaj v svojih zrelih letih, preveč globoko veroval, da bi si kaj takega drznil. Samo nekaj najbolj prismuknjenih teologov je Zamenhofu očitalo upornost proti Božjemu redu, tako na primer protestantski teolog dr. Friso Melzer, ki pravi v svojem delu Unsere Sprache im Lichte der Christus-Offenbarung iz leta 1946 med drugim: "Bog je postavil svoj zakon mnogih jezikov, dal vsakemu človeku in narodu materni jezik in tako bo tudi naprej. (...) Kdor se upira temu jezikovnemu redu, kdor ga skuša z lastnimi močmi ukiniti, ta se upira Bogu." Mož ima, kar zadeva Božji red stvari, prav. Nima pa prav, kar zadeva Zamenhofov namen in namen njegovih somišljenikov vse do danes, torej esperantistov. Ti se niti z mezincem ne želijo dotakniti Božjega reda stvari, po katerem ima svet mnoštvo jezikov, pač pa dodajajo temu mnoštvu še en jezik, ki igra vlogo posredovanja in strukturne enakopravnosti. Je kdaj kakemu teologu, protestantskemu ali katoliškemu, prišlo na misel, da bi bila mednarodna latinščina srednjega veka, ki nikomur ni bila materni jezik, upor proti Bogu? Prav tako vlogo, kakršno je imela latinščina v srednjem veku, in sta jo enako s pridom uporabljala škof v Rimu kakor tudi Luther na Nemškem, da ne govorim o Erazmu v vsej Evropi, v kateri je deloval, igra v današnjih okoliščinah pač bistveno bolj ljudski esperanto, ki bi bil rad v najboljšem primeru, ki najbrž nikoli ne bo nastopil, drugi jezik za vsakega, nikakor pa ne prvi, kaj šele edini! Esperantisti si torej ne prizadevajo za ukinitev tega, kar je nastalo kot posledica greha, prikazanega v prvi Mojzesovi knjigi, ko je Bog ljudem zmešal jezike, ker so se hoteli "po bližnjici" in brez Boga povzpeti v nebo in si narediti veliko ime - le tistim, ki po svojem duhu ne sodijo med zidarje babilonskega stolpa, ki se torej ne upirajo Bogu, naj bi bilo z rabo skupnega nevtralnega jezika sporazumevanje olajšano, vsi zakladi znanja in spoznanja povsem dostopni.
Prav v tem pa je tudi meja tega jezika, ki je očividno ni mogoče preseči. Zakaj rešitev, ki je tako na dlani, ki jo je mogoče pri priči preveriti, kjer ni nikakršne skrivnosti ali dvoma, ne more uspeti tudi v velikem mednarodnem merilu; zakaj je raba tega jezika omejena na nekaj sto tisoč ljudi na vsem svetu, v najbolj optimističnem primeru morda na dva milijona, ko pa lahko, kakor te dni v Mariboru, vsakdo, ki ga to vprašanje zanima, pride in vidi, kako se ljudje, ki se niso nikoli videli, po prvem stavku pozdrava, med seboj sproščeno in naravno pogovarjajo, kakor da so se že vse življenje poznali; kako je v tem jeziku enako dobro in natančno mogoče govoriti o fiziki vode, o razliki med Epikurovo in Zenonovo filozofijo, o naukih Biblije kakor tudi o sestavi jedilnika v hotelu Orel ali o železniškem prometu v Dravski dolini? Odgovor je v temeljnem spoznanju iz Biblije, da ni mogoče hkrati služiti dvema gospodarjema. Najprej Bogu in njegovemu nasprotniku - v izpeljavi pa tudi stvarem in pojavom, ki izhajajo iz Boga ali pa iz njegovega tragičnega protiigralca hudiča. Ni mogoče nositi v srcu idealov grešnega in upornega Babilona, a večina človeštva prav to dela - in obenem odprto sprejeti Božjega duha pravičnosti, kakor se ta izraža tudi na posebnem področju jezikovne pravičnosti, ki si je svojo konkretno rešitev našla v mednarodnem jeziku esperantu. Esperantistov na tem svetu, dokler živimo v času preizkušnje, ko skupaj rasteta ljulka in pšenica, ne more biti veliko več, kot pa je tistih, ki hočejo izpolnjevati Božjo voljo in Bogu izročiti svoje življenje. Kristjani in esperantisti so in bodo do konca tega časa ostali zelo omejen manjšinski pojav. In kljub temu velja biti v odnosu do Boga kristjan - in v odnosu do sočloveka, ki trpi tudi pod sužnostjo greha jezikovne nepravičnosti, upanja in potrpežljive zvestobe poln esperantist!
