Stara in nova komedija

Slavko Pregl. 

V teh dneh je k vročini pri nas pripomoglo tudi odkritosrčno sproščeno objavljanje podatkov o prejemkih najpomembnejših mož, ki jih je na položaje v podjetja, kjer je solastnik, postavila država. Znašajo med 150.000 in 250.000 evri letno, koga zanese preko teh okvirov in koga tudi podnje. Verjetno bi vsak med njimi lahko preživel z več denarja, a tudi s temi zneski se nekako da.

Ob teh številkah sem dobil zamisel, da bi tudi pri nas uvedli odkritosrčno besedno sproščenost. In če torej govorimo o besedni sproščenosti, ne smemo mimo besednih ustvarjalcev.

Šlo pa bi takole.

Država bi v uprave družb, ki odkritosrčno sproščeno služijo take zneske, imenovala tudi pisatelje. Pisatelji praviloma znajo z besedami in upravam družb kakšna modra beseda od časa do časa ne bi škodila. In zato bi država posegla po pisateljih, še posebno, ker pogosto tarna, da dobrih kadrov primanjkuje.

Vladu Žabotu bi za vsak slučaj najprej dali pomirjevalo, saj si ne znam predstavljati, kako bi predsednik Društva slovenskih pisateljev preživel podatek, da mu bo v žep padlo, denimo, 250.000 evrov letno. Ko bi nekako sprejel zgodbo, bi na hitro navrgli, da se mu bo ponovila štirikrat.

Evalda Flisarja bi morda najprej nedolžno povabili v kavarno, ponudili bi mu metin čaj, mu rekli, naj sede, naj se kar najbolj umiri, potem pa bi mu polagoma povedali, da bo danes prejel 500 evrov, pravzaprav jutri tudi, resnici na ljubo prav tako tudi pojutrišnjem in, ja no, tako vse leto, točneje štiri leta, do poteka mandata.

Ne vem, kako bi bilo z Janjo Vidmar, ampak mogoče bi začeli z namigom, da bo lahko štiri leta brez skrbi govorila po telefonu, in ko bi jo v to res prepričali, bi dodali, da to še ni vse, da si lahko oddahne, gre na dopust in še ji bo ostalo nekaj sto tisočakov v štirih letih. Če je preživela pobude staršev za šolo po meri človeka, bi zelo verjetno preživela tudi tako novico.

Potem bi se v poslovnem časopisu nenadoma pojavil podatek, da delnice družbe, kjer v upravi sedi Alojz Ihan, strmo rastejo in da se nevarno bližajo trendom, ki jih že ves čas po izidu Pasje grofice beležijo delnice družbe, kjer v upravi sedi Bogdan Novak.

Potem bi treščila še novica, da Desa Muck po brazilskih plažah jezdi v spremstvu zelo bogatega Slovenca in delnice njegove družbe bi šinile v nebo.

To bi polagoma že začel postajati jezik, ki je Slovencem v sproščenih časih uravnoteženo blizu in misel, da je treba brati o novih članih uprav kar največ, bi postajala vodilo stalnega poročanja in dogajanja na borzi.

Dnevni tisk bi takoj zatem začel ugibati, ali bo Primož Suhodolčan v svojem naslednjem delu svojega glavnega junaka ubil ali bo ubil le njegovo plavolaso izzivalno sosedo, obenem bi diskretno namignili, da se šušlja, kako bo Primož zamenjal dosedanjega frizerja in borzni analitiki bi bili v peklenskih dilemah: ali bo količina prodanih glavnikov vplivala na žetev riža v Burmi ali ne, in če ne, ali ne bo to omejilo delovanja proizvajalcev rumploščic na slikanice Jelke Reichman ter pomanjkanje delnic njenega založnika.

Lahko bi posegli tudi v državne službe.

Draga Jančarja bi lahko imenovali za namestnika direktorja državnega direktorata za turizem (ali kakšne druge od neštetih inštitucij za razvoj turizma), saj na svojih branjih in predavanjih po Evropi zanesljivo zbere več ljudi, kot si je pozorno ogledalo oglas o Sloveniji na CNN. Plačali bi ga morda celo malo manj, a bi mu kljub vsemu še dolgo zvenelo v glavi od denarja, ki bi ga dobil. V miru bi ustvarjal in ne bi ga morili s formularji, kar bi nekajkrat povečalo vrednost družbe, kjer sedi v upravnem odboru.

Velik trgovec bi objavil javno ponudbo, da Ferija Lainščka kupi za 3 milijone evrov v upravo; zlatarska industrija Evrope bi gladko zvišala na 4 milijone. Preden bi firma s Kajmanskih otokov oblikovala prevzemni predlog, bi nekaj zmede vnesel podatek, da se Andrej Rozman Roza prepira s svojo upravo, ker mu ob koncu leta želi vsiliti bilančno nagrado 100.000 evrov, on pa bi raje novo berglo, ker si je na odru spet nalomil koleno.

Rokopis Mitje Čandra Vpliv borzne imanence na postmodernistično paradigmo v verzih N. G. bi prebil vse cenovne okvire, zabeležene na dražbah rokopisov iz tega dela sveta.

V naelektreno vzdušje bi potem pomirjujoče prodrlo poročilo, da je Slavko Pregl hodil po travi v parku in da ga je sodnik obsodil na mesec dni zapora, rekoč, da bo tam že videl hudiča. To naj bi dogajanje na borzi nekoliko umirilo. Delnice družbe, kjer bi Pregl sedel za piškavih 50.000 evrov na leto, bi sprva zdrsnile. Ampak, ker bi Pregl v zaporu jokal in zavračal hrano, prosil, naj ga ne tepejo, sporočil, da se je spremenil, da nosi spokorniška oblačila, ker je srečal Boga, o čemer bi komercialna televizija v kulturni oddaji poročala ves mesec vsak dan, bi delnice spet zelo poskočile. Za spomine, ki bi jih napisal, bi se spopadlo več družb, posebna in zelo široka civilna iniciativa pa bi zbrala ogromno denarja zanj pod pogojem, da nikoli več nič ne napiše. Soočenje na borzi bi seveda povzročilo divje bikovske trende pri vseh tečajih.

Morda bi državo vse skupaj stalo precej manj, saj večina pisateljev na leto ne zasluži toliko, kot mnogi državni nameščenci zaslužijo v enem mesecu. Tu bi lahko sklenili kompromis: pisatelji bi obljubili, da kot člani uprav ne bodo delali čisto nič, zato pa bi dobivali samo pol plače. A se bojim, da bi kakšen nergaški pisatelj znal reči: "Ne vem, zakaj naj bi jaz za isto delo kot drugi dobival samo pol!"

Uprave, v katerih bi sedeli pisatelji, bi svojim družbam zagotovile nesmrtnost. One in njihovi nasledniki, ki bi jih zgodovina nedvomno zabeležila, bi se lahko trkali po prsih.

"… mi smo omogočili, da je bil napisan Maček Muri; brez nas ne bi bilo Pesmi štirih; Panika se je rodila pod našo streho…"

Kako lepo bi se čez dva tisoč let brala zgodovina slovenske komedije iz začetka tretjega tisočletja: po vzoru stare komedije slavnih Aten je majhna, a pomembna Slovenija 2500 let kasneje obudila in izpeljala odkritosrčno besedno sproščenost.

Kdo si upa v dobro plačano upravo imenovati novega člana, kot predlagam?