Ne, ne gre za cinizem. Prebiranje ministrovih tekstov in bloga na vsakem koraku potrjuje, da mu gre hudičevo zares. Dejansko verjame v dialog, je dosleden zagovornik preseganja domače ideološke bipolarne strukture in aktivno razmišlja o možnostih za postavitev minimalnih skupnih temeljev, ki bi lahko služili kot osnova za dialog med ideološko sprtima stranema.
Res je, pot v pekel je nemalokrat tlakovana z dobrimi nameni. Vzemimo kot primer pruskega generala feldmaršala Willhelma Keitela (1882 -1946), vrhovnega poveljnika nemških oboroženih sil v času 2. svetovne vojne. Vse priče ga opisujejo kot strokovnjaka, ki s politiko ni hotel imeti nobene veze, kot dobronamernega, že kar čistega človeka. Njegova tajnica ga je označila celo kot osebo z izrazito "svetlim karakterjem". Ni razloga, da jim ne verjamemo. Ampak kaj sta počeli dobronamernost in čistost v jedru zla 20. stoletja? Kako sta zašli tja? In kako sta lahko vzdržali do zadnjega dne, do podpisa pod brezpogojno kapitulacijo nemške vojske?
Vsekakor ne gre za naključje. Na tej ravni igre, na tej stopnji odgovornosti za naključja preprosto ni prostora. Keitel je pristal na mestu poveljnika nemške vojske zato, ker je v svoji naravni legi prazen označevalec, ki prevzema identiteto svojega gospodarja. Serijsko je podpisoval ukaze in dokumente, ki so bili seveda daleč od naivnosti in dobronamernosti, in to ne da bi pri tem postavil eno samo vprašanje. Pravzaprav dokumentov menda s časom sploh ni več bral.
Vrnimo se domov, vrimo se v sedanjost, vrnimo se k naši vladi. Predsednik vlade, kar koli si že mislimo o njem, je dober taktik, podprt z znanjem iz obramboslovja in z izkušnjo ministra za obrambo v času osamosvojitvene vojne. Vsaka naivnost ali podcenjevanje sta tukaj odveč. Jasno mu je, da je kriza najbolj primeren trenutek za temeljno prestrukturiranje države. Rigorozni diskurz varčevanja, ki ga je prineslo iz evropskih in globalnih kontekstov, je prinesel negotovost in strah, ki sta že pred njegovim nastopom oblasti dodobra zmehčala glave in začela širiti horizont sprejemljivega v glavah ljudi. V pripravah na prevzem oblasti, torej v mandatu prejšnje vlade, je naredil vse potrebno, da so časovni parametri za reševanje javnih financ v tem trenutku absurdni. Lep primer je blokada pokojninske reforme. Če bi bila sprejeta v prejšnjem mandatu, bi zdaj nekoliko lažje dihali. Uspelo mu je torej ustvariti skrajno zgoščeno in panično atmosfero, skrajno zaostrene razmere, v katerih vpeljava skrajšanih parlamentarnih postopkov ali absurdne poteze, ki nimajo veze s konsolidacijo javnih financ (DDV na tisk), niti ne deluje tako škandalozno. Pri tektonskih premikih, sredi strahu in panike za podrobnosti, v katerih se skriva hudič, preprosto ni časa in volje.
S prevzemom oblasti je predsednik vlade takoj začel realizacijo dveh slabih bank. Logiko iz finančno-gospodarskega sektorja je na neki način preslikal na celotno družbo. Vsi "problematični" podsistemi (univerza, mediji, kulturniki), ki so pomembni za javno mnenje in seveda za kritično mišljenje, so se znašli pod isto streho. Superministrstvo je družbeno-socialni ekvivalent slabi banki s finančnega polja.
Superministrstvo je moralo reagirati hitro in učinkovito. Čas je prioriteta, saj vemo, da je načelno prvi del mandata namenjen težkim in bolečim nalogam, medtem ko je drugi del mandata namenjen konsolidaciji javnega mnenja in pripravam na naslednje volitve. Vladna taktika odpiranja vseh front hkrati je smiselna, saj dodatno vnaša nepreglednost v situacijo. Poleg tega se išče situacije, ki prinašajo možnost konflikta med različnimi družbenimi skupinam oziroma njihovimi podsistemi, ki so združeni v superministrstvu. Medsebojno izčrpavanje seveda razprši odpor in ga obrne stan od oblasti. Hkrati odpira manevrski prostor za še lahkotnejši zaključek hitropoteznega zapiranja poglavij in prvega dela igre v celoti. Epilog tega dela je verjetno načrtovan za leto 2013, ko bodo sistemi notranje načeti zaradi nekontrolirane erozije oziroma kaosa, glave nosilnih kadrov pa s strahom in nemočjo. Nekateri transferji in podsistemi bodo verjetno ukinjeni, drugi se bodo sesuli sami vase, tretji bodo postali nepomembni, nekaj se jih bo zgradilo povsem na novo, drugi pa bodo postali gnetljivi in voljni za preoblikovanje ter pripravljeni, da se jih polni z novimi, to je s pravimi kadri. Tako bodo problematični sistemi, ki so zdaj združeni v "slabi banki" z imenom super ministrstvo, pripravljeni, da v drugem delu mandata začnejo intenzivno preoblikovanje javnega mnenja in trasiranje poti k zmagi na volitvah.
Ko je predsednik vlade iskal primerno kadrovsko rešitev za superministra, je verjetno razmišljal v dveh smereh. V prejšnjem mandatu se je recimo odločil za brezkompromisnost (Simoniti), tokrat pa se je odločil za dobronamernost. Rešitev je nedvomno bolj sprejemljiva za prostor, manj konfliktna, bolj elegantna in vsaj navzven tudi bolj kultivirana. Je pa tukaj nujna žrtev. Žiga Turk je žrtev, vendar veliko manj kulturnikov, šolnikov, znanstvenikov in medijev kot lastnih dobrih namenov, ki vsaj v naši politiki nimajo kaj iskati, ter predsednika vlade, ki je izkoristil njegovo naivnost: "V življenju vsaka šola nekaj stane, vsaka igra ima svojo ceno, vsaka vloga terja svoj davek. Zato tukaj ne bom igral," je izrekel minister s tresočimi se rokami na Borštnikovem srečanju, nato pa napovedal, da "stanje za slovensko izobraževanje, znanost in kulturo ni rožnato".
Minister deluje, kot da je dojel, da dobronamernost v politiki nima nobenih možnosti. Kot da se je zavedel svoje ujetosti v situacijo, v kateri korak nazaj prinaša nepredvidljive posledice za njegovo kariero in njegovo prihodnost nasploh, korak naprej pa je tlakovan z vprašljivimi nameni njegovih kolegov v ekipi.
Aleš Čar je urednik in pisec.