V Oslu se ne razburjajo. Nobelova nagrada za mir ni nagrada za nedolžnost. To ni nagrada za mir kar tako. To je nagrada ljudem, ki so zaslužni za mir. Kar hitro proizvede sitnosti. Po podpisu mirovnih sporazumov med Izraelom in Palestinci so nagrado dali generalu Jicaku Rabinu, politiku Šimonu Peresu in upokojenemu gverilcu Jaserju Arafatu. Morali bi bili vedeti, da dati nagrado za mir dvema Izraelcema in enemu Palestincu ni bistra ideja. Več sreče bi imeli, če bi jo skupaj dali Veljku Kadijeviću, Janezu Janši in Milanu Kučanu za mir v Sloveniji. Rabina so takoj, ko je prejel nagrado, ustrelili njegovi. Peres je nekaj mesecev za tem med predvolilno kampanjo ukazal napad na Libanon in v prvem dnevu v Kani dal pobiti več kot sto civilistov. Vsaj tristo milijonov ljudi je v njem videlo vojnega zločinca. Jaser Arafat je v nepojasnjenih okoliščinah umiral v porušeni palači v Ramali, ki so jo obkolili izraelski tanki. Proti sebi ni imel samo Izraela, ampak tudi Hamas in dobro tretjino prebivalstva. Peres je bil predsednik Izraela med letalskim in tankovskim napadom na Gazo. Od Nobelove nagrade za ta mir je bilo ubitih več ljudi kot v manjši vojni.

Morda je ta izkušnja napotila komisijo za podeljevanje, da išče kandidate med kitajskimi disidenti, iranskimi advokatkami za človekove pravice in bolj ali manj uspešnimi severnjaškimi mirovnimi pogajalci. V pomanjkanju idej so se zatekli k Zdravnikom brez meja. To je bila varna odločitev. Le kdo bi lahko imel kaj proti njim? Morda samo tisti, ki so imeli z njimi opraviti v Južnem Sudanu. Nagrada Mednarodni agenciji za atomsko energijo je izzvenela kot dobra šala, Združenim narodom po Bosni in takoj po genocidu v Ruandi pa skoraj cinično.

Od velikih mednarodnih organizacij Nobelove nagrade za mir ni dobila samo zveza Nato. Pa je naredila za svetovni mir več kot Barack Obama v trenutku, ko jo je sprejel. Barack Obama je v kontekstu operacij Nata zgolj razširil vojno v Afganistanu do skrajnih meja iluzij. Vojno je napovedal z govorniškega odra, na katerem je nagrado sprejemal. To je političen spektakel miru pripeljalo na novo raven. Dati nagrado politiku, preden je imel priložnost kar koli narediti, je morda le nekoliko preveč previdna strategija komentiranja sveta. Obami je nagrado v osmih letih neumornega dela prislužil George Bush. Novi predsednik je samo z robotskimi letali nadaljeval delo, ki ga je on začel z letali s piloti v kabinah.

Nobelova komisija je od tam naprej tavala. Najprej na Kitajsko, potem pa v Afriko in Jemen. Takoj ko so nagrade podelili, so šle v pozabo.

Lahko si predstavljam, kako so letos stali pred zemljevidom Evrope in iskali možnega nagrajenca.

"Ali res v vsej Evropi ni niti enega belega kristjana, ki bi mu lahko dali nagrado za mir?"

To je res nenavadno. Celina ima pol milijarde prebivalcev. Nemčija in Francija že 67 let nista bili v vojni, nikjer pa ni niti enega Evropejca, ki bi bil vsaj toliko zaslužen za mir kot Barack Obama. Prav. Za dober mir potrebuješ dobro vojno. Ampak Evropa kot celina, ki skoraj sedemdeset let živi v miru, je prav toliko časa tudi v vojni. Če hočeš evropsko celino miru, moraš izbrisati sodelovanje evropskih vojsk v vojnah v Koreji, Vietnamu, Alžiriji, polovici Afrike, Egiptu za Sueški prekop, na Falklandih, globoko vpletenost evropske oboroževalne industrije v iransko-iraško vojno, v prvo zalivsko vojno, v drugo zalivsko vojno, v vojno v Afganistanu in Libiji. In med vsemi temi vojnami ni niti enega Evropejca, ki bi bil zaslužen za mir? Nenavadna celina.

Ni bil vpleten samo v neokolonialne vojne na drugi strani Mediterana in onkraj gore Ararat. Jugoslovanske vojne so bile evropske vojne. Bile so vsaj toliko evropske, kolikor je evropski program partnerstva za mir. Tega sicer res vodi zveza Nato, vendar je večina držav v njem evropskih. Res je čudno, da zveza Nato še ni dobila Nobelove nagrade za mir. Generali v Afganistanu govorijo kot člani oboroženih kril mirovnega gibanja. Za vojno v Bosni nihče ni dobil nagrade za mir. Le kako to? Vsaj nekdanji poljski premier Tadeusz Mazowiecki bi jo moral dobiti. Odstopil je s položaja posebnega odposlanca Združenih narodov zaradi tega, ker so Združeni narodi stali ob strani, ko so se pred njihovimi očmi dogajali vojni zločini in genocid v Srebrenici. Evropski politik, ki ni imel težav s poklicnim poštenjem in osebno moralo. Ampak nekje mora biti še kdo. Če ga ni, je to res čudna celina. Ob vojni v Siriji bi se skoraj moral najti kdo, ki bi kaj velikega vsaj rekel za mir. Do zdaj smo videli samo vratolomne manevre izogibanja jasnim korakom. Sirska vojna se dogaja na mejah Evrope. V Bruslju se lahko pričkajo, ali je Turčija evropska država ali ne. Ne morejo pa zanikati, da je Ciper član EU, med Ciprom in Sirijo pa je samo sedemdeset navtičnih milj morja. To je še ena vojna, v kateri je Evropa celina miru. Ne premakne se nikamor. Takoj ko se zgane, ni več enotna celina. Še danes članice EU niso dosegle konsenza o priznanju Kosova, kjer je Evropa ena od sprtih strani. Le da je sprta sama s sabo. Pa je tam mogoče mirovno politiko nekoliko lažje oblikovati kot v Afganistanu, kjer se zdi presenetljivo enotna. Mir je v Evropi proces, ki proizvaja paradokse.

Morda je vodja Nobelovega komiteja Thorbron Jagland zaradi tega nagrado utemeljil s paranojo. "Glavno sporočilo je, da ne smemo pozabiti, kaj smo dosegli na tej celini, in da ne smemo dopustiti, da ponovno razpade." Norveška previdno nikoli ni pristopila k EU.

Celina je v nevarnosti pred razpadom zaradi ekonomske blaznosti politike. V Oslu so se zmotili. EU bi morali dati Nobelovo nagrado za ekonomijo.