Tako piše: "Težki dogodki padajo na nas kakor preizkušnja. In nikogar ni, ki bi pokazal smer, od koder prihaja rešitev (so že, a morajo molčati).

Politika hazardira z momentom, računa na dezorientiranost, daje pristašem politične obljube, v njej, plitki enodnevnosti, prevladuje nizkoten boj za nizkotne cilje.

Človeka spoznaš šele takrat, kadar ima v rokah oblast. Oblast je preizkušnja etične moči v človeku. Ki stremi za tem, da ustvarja poštena dejanja.

Z vseh strani grozijo mladini stranke, in čas je v taki depresiji človečanstva, da se meri človeka po strankarskem pripadništvu ter da se mu celo po tem dovoljuje življenje ali zapoveduje smrt.

Tako so gospodje politiki, predstavniki 'milega naroda' in 'lepe naše domovine' zavozili tako daleč, da so zamenjali državo in stranko.

Gospodje politiki seveda gledajo mladino s svojim kritičnim očesom. Oni jo smatrajo za material, dočim je mladina življenje samo, seme življenja.

Najbolje, da bi izdali vladni pristaši katekizem, kakšen mora človek biti, če hoče biti državotvoren. Dalje je najbolje, da kar zaustavijo tek zgodovine, da preprečijo razvoj in diferenciacijo ter da prepovedo sociologijo, ki se je razvila že do popolnoma novega pojmovanja človeške družbe in ki ji je človek kot tak osrednje jedro. Dalje je najbolje, da prepovedo vsako naprednost, ki prekaša njihovo 'naprednost', sploh najbolje, da prepovedo še misliti. S tem se pričneta zlata doba in mir v deželi, pod geslom naprednosti seveda!

Krivica je krivica, naj se zgodi enemu, tisočem ali milijonom. Mi pa smo proti krivici. Kajti tudi eden je človek. Naše načelo je: za človeka.

Nobena doba še ni bila tako velika po svojih vprašanjih, in tako bedna po svojih odgovorih, kakor je naša.

Ni čudno, da smo izgubili vero v božanstvenost religije, ki je sodelovala na vseh koncih in krajih za srečen izid vojne in pridigala zvestobo in uslužnost evropskim mogotcem, s tem pa poganjala v smrt milijone nedolžnih žrtev in osirotela desetmilijonske množice.

V času, ko nas tepe bič evropskih imperializmov, poklekamo pred Boga in molimo za svoje pravične gospodarje. In ti gospodarji nam pustijo Boga in vzamejo vse pravice, ki jih je Bog dal človeku.

Ali je čudno, da v tej dobi pravijo, da smo majhni? Majhni smo zato, ker hočemo služiti malenkostim, sebičnim idejam.

Rajši hlapčujemo in sanjarimo, kakor da bi živeli in si vladali.

Preveč smo ogledovali po Evropi, premalo po sebi.

Kultura mora biti, na kateri mora sloneti naša politika, ne pa obratno.

Ne bomo se ozirali na one, ki prodajo za skledo leče svoje prepričanje, tudi na one ne, ki ga sploh nimajo. Le za resnost in poštenost sobojevnikov nam gre. Tudi ne moremo nikomur izmed njih obljubljati raznih ugodnosti, ki jih sami nimamo.

Ne glede na to, da vsi državni zakoniki obsojajo v istem dušku umor ter v istem dušku zapovedujejo pokorščino vojakom v vojni, ter ne glede na to, da je celo cerkev (ki je s tem dokazala, da je njeno kraljestvo bolj od tega nego od onega sveta) zakrivila veliko krivdo vojne, poudarjajoč in nalagajoč vojaku dolžnost, da služi, ne glede na vse to se bo človeštvo zavedlo, kaj je vojna.

Krasti človeku najneobhodnejše človeške pravice, onemogočati in zavirati razvoj, dušiti jezik, to so gesla nacionalizma. Njegova etika je pravica močnejšega. Danes pa je doba zahajajočega nacionalizma. Še se napenja in vzpenja, da bi oživel, da bi še enkrat zavzel svet, a zaman: zavest pravice je premočna, preočitna. Nacionalizem nima več moralne moči, da bi služil ideji. Zato služi oblastnikom.

Stranka, vlada, to je orodje, a vest je mojster. Šele mojster, ki ga uporablja, lahko kaj napravi, kdor pa vest zatira, bo kriv njenega razdejalnega vstajenja.

Človek spoznava. Naj kraljujejo Neroni, človek spoznava, da so Neroni. Naj kraljuje sila nad onemoglostjo, človek spoznava. Zdaj šele ve, kaj potrebuje.

Zmaga resnice v kulturnem, humanizma v gospodarskem, pravičnosti v socialnem življenju bo največji triumf sodobnega človeštva."

Tako. Če niste uganili, to kolumno je do tukaj napisal Srečko Kosovel. Ob prebiranju njegove knjižice Pravica, ki jo dobite za tri groše, boste ostrmeli ne le nad njegovim preciznim uvidom v stanje, tako preciznim, da ga nima smisla povzemati, ampak ga je treba spoštljivo prepisati, ampak tudi nad tem, kako neverjetno se skozi čas ponavljajo družbene okoliščine in osebne stiske. Njegovi stavki danes zvenijo enako avtentično kot v času nastanka, daljnega leta 1925, v času po prvi svetovni vojni, za katero je Kosovel, kot vsi tedanji humani ljudje, verjel, da je bila poslednja - greh poštenih ljudi je, da si - naivno - nikoli ne morejo predstavljati, da bi po strahotah lahko sledile nove, še hujše, preveč verjamejo v etos. In premalo jih je, da bi lahko njihova obveljala. Za to boleznijo bolujemo še danes, paralizirano strmimo, kljub temu da se vsak dan bolj oblači.

Srečko Kosovel se je rodil leta 1904 in umrl leta 1926. Umrl je mlad, rosno mlad, dvaindvajsetleten, še skoraj golobrad dečko.

Kako je mladi Srečko vse to vedel, kako je izvedel, kako zaslutil, kako analiziral in sintetiziral? Od kod so mu bile informacije, podeželskemu otroku s Krasa, "princu z okroglimi očalci", in od kod moč presoje, trdnost etike mlademu študentu? Oblikovale so ga družina, šola (učitelj mu je bil nekaj časa tudi oče), tržaška kultura - v Trst je s starši redno zahajal v gledališče in na koncerte - in odhod v Ljubljano. Tu se je kot šestnajstletni dijak odzval na požig tržaškega Narodnega doma, kot enaindvajsetletnik je bil eden glavnih urednikov levičarske revije Mladina. Kot pesnik je intuitivno dojel, da vsak ustvarjalec stoji na ostri črti med tradicijo in novim, še prihajajočim, nastajajočim, še ne povsem jasnim. Kot človek je razbiral svet z neverjetno občutljivostjo, kot bi bil ogoljen, brez zaščite kože, kot živi seizmograf človeške bolečine, ponižanja in neodtujljive vere v pravičnost. Danes je Srečko Kosovel del šolskega literarnega kanona, a njegove misli so tudi del vsesplošnega občutenja našega časa. Današnji Srečki in Srečke znova govorijo besede Pravice, če so jo že prebrali ali še ne.