To strinjanje seveda ni čisto navadno strinjanje. Ker v nasprotju z Vasletom in njegovimi bližnjiki v njem nisem videl niti zametkov komunistične pošasti, zanj tudi nisem resno "navijal", a zato moji motivi niso bili nič manj nizkotni. "Jaz navijam za Lukšiča" je zame preprosto pomenilo, da sem se nameraval veseliti Pahorjevega poraza. Nisem sicer gojil velikih iluzij o radikalnem zasuku kurza stranke, a po vseh letih Pahorjevega insistiranja na tej poziciji mi je bila dovolj že misel, da bo vsaj tisti večer "moj predsednik" (kot so mu radi pravili) sceno zapustil s sklonjeno glavo.

Poraz se je res zgodil, a razlogov za veselje ni bilo prav veliko. Tega pa ni bila kriva zgolj tesna razlika v glasovih, ki je novemu predsedniku odredila, da že v prvem govoru omili svoja že tako in tako ne najbolj ekstremna stališča. Pomenljivejše so bile ekscesno dolge in intenzivne stoječe ovacije poraženemu bivšemu predsedniku - ne le tisti, ki so glasovali zanj, tudi tisti, ki so glasovali proti njemu, so ob najavi "Boruta" demonstrirali že skoraj neokusen presežek afekta. To ni bila gesta vljudnosti, gesta zahvale, pa tudi ne privoščljivi triumf zmagovalcev. V trenutku, ko je postal preteklost, so ga ponovno vzljubili. Tako prikupno je znal sprejeti poraz, da so si ga skoraj zaželeli nazaj - in dejansko so ga tudi dobili. V nekakšni parodiji freudovskega mita o uboju praočeta so se tudi tu sinovi, strici in tete šele po eksekuciji starega vodje resnično podvrgli njegovi kapriciozni moči.

Zgolj to je dejanski razlog, da se strinjam tudi z drugim delom Vasletove izjave. Nikakor namreč ne trdim, da si ni mogoče zamisliti slabšega kandidata za predsednika SD - ne nazadnje je enega od njih, kot rečeno, s tesno večino tudi premagal. A kako je potem mogoče, da je manj slab kandidat lahko slabši od najslabšega? Kako je mogoče, da "večje katastrofe za SD in levičarje ne more biti", če je katastrofičnost s Pahorjem že dosegla najvišjo, navidez celo absolutno stopnjo? Preprosto: slabše bo zato, ker je vse drugo isto - razen tega, da se je kot iluzorična pokazala možnost spremembe, možnost osvoboditve od Pahorja, možnost dokončnega umika logike notranjih in zunanjih kompromisov, ki so jo - da ne bo pomote - soustvarjali tudi njegovi večni kritiki.

A če sem se načeloma še prisilil razumeti nujnost prehodnega obdobja in v Lukšičevi podpori Pahorju morda še upal zaznati sledi taktične igre, je omenjeni intervju v Reporterju dokončno razblinil vse utvare. Pretežnemu delu Lukšičevih razmišljanj je sicer mogoče celo pritrditi, a v slogu današnjega časa se mestoma tudi pri njem v racionalni razmislek prikradejo politično skoraj patološke tvorbe. Vrhunca sta dva. Najprej nas skuša prepričati, da je mnogokrat izpričana osebna ambicija Boruta Pahorja, da bi svojim političnim titulam dodal še tisto, po kateri je vedno hrepenel, le naša kolektivna zabloda. Ne znamo razumeti, pravi, da tu ne gre za izpolnitev želje, "ampak za racionalen premislek stranke". In nadaljuje: "Če nekdo ne podpre Pahorja kot kandidata, ne podpira SD, ki ga je kot kolektivni intelektualec postavil za svojega kandidata. Nasprotniku tega kandidata torej ni blizu politika SD."

Prav, če si tako želite, pa naj vam bo. Verjamem, da bi mnogi sicer raje videli, da tega enačaja ne bi postavljali, da bi javnost skušali potihem prepričati o nasprotnem, a konec koncev je to vaš problem - ker Pahor na eni ali drugi poziciji zame predstavlja aprioren "ne", zdaj pač zagotovo vem, da ne bom volil niti Pahorja niti SD, ko bo čas za to.

A najhuje je, da se Lukšič ne ustavi zgolj pri orisu političnega okusa "kolektivnega intelektualca". Neposredno po opredelitvi politike SD kot tiste politike, ki podpira Boruta Pahorja, nadaljuje z moralko: "Če nekdo (levico) želi krepiti in jo graditi institucionalno, potem bo podpiral politiko, ki jo zastopamo. Če bo pa še naprej zagovarjal politiko improvizacije pred vsakimi volitvami in nekako razdiral strukturo, potem levica v Sloveniji nikoli ne bo imela možnosti, da parira desnici." Z zadnjo trditvijo se je načelno mogoče strinjati, vendar jo navezava na prejšnji kontekst postavi v nekoliko bolj problematično luč. SD je edina mogoča institucionalizira levica, SD je levica brez prave alternative, nam govori - a brez skrbi, nismo pozabili, da ima formula tri člene: SD = levica = Pahor. Pahor kot ime levice? Mar ni bil glavni očitek Pahorju prav dejstvo, da s svojim kompromisarstvom in slepo kolegialnostjo onemogoča strukturiranje leve stranke? Mar ni bil prav on tisti, ki je pozabil, da sta za gradnjo mostov potrebna dva bregova in da se most ne gradi na mostu?

Mogoče je bilo tako, a zdaj so v SD dokončno spoznali, da pravi krivci za stanje na levici niso le strici iz ozadja, temveč vsi tisti volilci, ki ne spoznajo, kdo na levici ima koncept, kdo pa se skuša zgolj panično obraniti pred Janšo. In SD je tu, da reši problem: "Država, ki ima samo en pol konsolidiran, drugi del pa se improvizira, se ne more uravnoteženo razvijati. Potrebujemo močno organizirano desnico, ki jo imamo, in zelo organizirano levico, ki je nimamo, ker ji vlada nekakšen anarholiberalizem." In na predsedniških volitvah je pred nami prvi test: "Na Slovenskem imamo tri alternative: staro levico, nastajajočo novo levico in kandidata desnice. To je izbira, ki jo lahko Slovenci pretehtajo."

Dobro, sem že pretehtal: tako kot ne vidim razloga, da bi se veselil močno organizirane desnice, "ki jo imamo", tudi ne bi želel podpreti nastajajoče levice s kandidatom, čigar staž na politični sceni je daljši od njegovega življenja. Ne bi - ker je bila pri problemih institucionaliziranja levice krepko udeležena tudi Pahorjeva SD, tako navzven kot navznoter. Razumem, imate problem, radi bi ga rešili. A če ga nameravate rešiti tako, da ga izvozite iz stranke in ga obesite na grbo vsem drugim, lahko rečem samo: ne, hvala.