In verjamem, da so pri Delu te dni precej presenečeni. Seveda omenjeno ne zmanjšuje nebogljenosti njihovih sedanjih zaklinjanj, kaj so napisali in česa niso napisali, kaj so trdili in kaj so obdržali v malih možganih. Rokavica, vržena z neko torkovo naslovnico, je bila dovolj in preveč povedna. Dopuščala je samo en pravilni odgovor in samo enega zmagovalca.

In ne glede na vse je danes ta zmagovalec Franc Rode. Ker (si) je priskrbel znanstveni dokaz, da "Peter S. še ni našel očeta", kot so delovci rahlo stupidno naslovili svoj članek po triumfalni novinarski konferenci. Seveda tak razplet ni bil edini možen. Morda so celo računali, da bo po vrženi rokavici kardinal preprosto poniknil. V Rim, na Madagaskar ali v kakšno bolnišnico, kjer ga bodo lahko obiskovali le najbližji svojci. Veliko slovenskih škofov bi tako ravnalo, celo če bi bila samo v zraku manj brezbožna beseda kot DNK. A tak račun je bil račun brez krčmarja. Ker ni upošteval že v prejšnji kolumni evociranega dejstva, da imamo opraviti z medijskim dolgoprogašem, ki so ga mediji pravzaprav "naredili" in ki se je zmožen z njimi poigravati na povsem enakovredni ravni. Zato sem prepričan, da sedanji uspeh zanj ni samo velikanski obliž na "doživeto grenkobo, večjo od izgube domovine", temveč popoln estetski užitek. Toda njegove razsežnosti presegajo kardinalovo osebo.

Ko je vztrajal na bojnem polju, čeprav bi se lahko zdel umik elegantnejši, ni katoliški srenji dokazal samo tistega, kar je itak že "vedela", da so namreč vsi slovenski mediji cetus škodoželjnih lažnivcev, brez katerega bi se Cerkev na Slovenskem že zdavnaj razcvetela. Na tej točki je rezultat Kardinal : Delo 2 : 0 lahko koristen. Morda bo za kak mesec ali vsaj za kak teden iznad katoličanov pregnal črne oblake običajnega kalimerovstva in po dolgih desetletjih dvignil njihovo kronično načeto samozavest. Ker so bili "vsi proti nam", pa smo jih vseeno premagali. Mogoče bo stranski produkt, da bo ob kardinalu prednosti spretnega rokovanja s tukajšnjo medijsko krajino pogruntal še kak vidni cerkveni predstavnik. In ob naslednji ujmi ne bo takoj izginil z obličja zemlje.

Druga plat medalje je, da bo v tej meri popolnoma neslutene renesanse deležna kardinalova vloga znotraj katoliške skupnosti pri nas. Res je bil že doslej formalno njen predstavnik z najvišjim "činom" v cerkveni hierarhiji. Vendar so po načelu "daleč od oči, daleč od srca" z rastočo časovno in prostorsko odmaknjenostjo njegovi slavni podvigi iz devetdesetih počasi bledeli kljub razmeroma pogostim pompoznim nastopom v domovini. Na sceni so se počasi pojavljali novi obrazi, ki so ubirali deloma drugačne strune, in sploh se je - denimo ob evharističnem kongresu pred dvema letoma - zlahka zazdelo, da pripadajo preteklosti okoliščine "Rodetove dobe", z njimi pa v glavnih potezah tudi že kardinalov lik sam. Operacija Peter S. in uspešna Rodetova obramba sta skupaj še z nekaterimi neugodnimi silnicami v zadnjem času zadevo postavili na glavo. Da je kardinal preživel poskus "medijskega atentata", mu je v očeh slovenskih katoličanov, ne vseh, zagotovo pa najzvestejšega jedra, podelilo domala svetniške poteze. Nad njegovo glavo je v torek zasijal skoraj tak sij, kot ga je v očeh južnoafriških Afrikanerjev (po domače Burov) imel njihov slavni voditelj Hendrik Verwoerd, potem ko je preživel prvi poskus atentata (drugega namreč ni).

Kakor koli je že to za katoliško občestvo lahko spodbudno, je sočasno nujno korak nazaj proti "Rodetovi dobi" in devetdesetim letom. Anahronistično je pravzaprav že, da je sploh potrebna figura s svetniškim sijem obsijanega voditelja. Ni pa v razmerah, v katerih je Cerkev na Slovenskem živela zadnjih sedemdeset let, nič posebej presenetljivega. Ker jo še zmeraj preganjajo demoni preteklosti in ker se z njimi vseh dvajset let slovenske države ni soočila nič bolj kot družba v celoti, je hlastanje za svežim zrakom v podobi hitrih, bombastičnih rešitev samoumevno. In z bogato pomočjo "sovražnih medijev" tako lepo stilizirana "Rodetova doba" jih je bila polna. Zakaj bi izganjali lastne demone, če je lepše verjeti, da so vsi samo zunaj? Zakaj bi gledali v skrite predale v omarah, če je lepše uživati v spektaklih, začinjenih z gromko, včasih tudi krepko govorico? Na katero se takoj nalepi časopisna kanonada, ki nas utrjuje v prepričanju, da imamo v vsem prav in vsi drugi v vsem narobe. Ob takšni fasadi je popolnoma vseeno, kakšna zavezništva sklepa s sijem junaštva obsijani in na oblaku jahajoči voditelj. In ali so to, kar počne, dejansko koraki proč od minulosti, ki je katoliško skupnost prerešetala bolj kot katera koli druga ujma, ali pa zgolj vztrajanje pri znanih vzorcih, ki so hočeš nočeš zrasli iz nje?

Vse omenjeno bi se ob kardinalovem triumfu, ki mu ga je spet omogočil vodilni slovenski medij, verjetno morali spraševati. Pa zdaj, ko že malo pozabljeni kardinal vnovič jaha na oblaku, res ni primeren trenutek za takšna profana vprašanja. Še toliko bolj ne, ker se je v medijskem ognju pravkar znašel še njegov drugi naslednik na stolici svetega Maksima. Ki mora za razliko od kardinala, katerega pravo mesto je v "zlati Rodetovi dobi", z obema nogama stati v sedanjosti, kakršna pač je. In je za Slovenca, katoličana in nekatoličana enako, vedno manj lepa od vsakršne preteklosti. Če se je kdaj, morda še celo pred nedavnim zdelo, da bo morda on lahko tukajšnje katoličane popeljal iz z demoni obloženega 20. stoletja, je zdaj gotovo, da naslednja leta nepreklicno pripadajo s sijem nepremagljivosti obsijanemu kardinalu in vsemu, kar predstavlja.

Dr. Aleš Maver je zgodovinar in latinist in urednik spletnega portala casnik.si.