Če bo pobuda muslimanskih držav v Združenih narodih, naj sprejmejo globalno prepoved bogoskrunstva, sprejeta, bodo ta tako razvpiti stavek filozofa Friedericha Nietzcheja iz knjige Vesela znanost zanesljivo med prvimi uvrstili na novodobni globalni Index prohibitorum, seznam prepovedanih knjig.

Ko ga je Nietzsche prvič zapisal, se je pisalo leto 1882, malo kasneje, v delu Tako je govoril Zaratustra, je dodal: "Vsi bogovi so mrtvi." In še: "Krščanska vera je od vsega začetka žrtvovanje: žrtvovanje vsake svobode, vsakega ponosa, samogotovosti in duha: hkrati je odpoved in samozasmehovanje, samopohaba." 

Morda se vam zdi, da so bili tisto časi vladavine nesvobode, nazadnjaštva, neukosti in samodrštva vladarjev. Res so učeni moški takrat zatrjevali, da so črnci veliki otroci, ki razumejo le šibo, in imajo ženske manj razvite možgane, zato so predvsem čustvene. A Nietzsche jo je dobro odnesel in morda se vam bo po tistih časih kolcalo že čez nekaj let, če se uresniči muslimanski trend (ki ga nedvomno, vsaj po tihem, podpirata tudi drugi dve monoteistični religiji). Takrat, ko boste v kakšni temni kleti, preganjani in prestrašeni svobodnjak, čepeli s sebi podobnimi in zaklinjajoče ponavljali "Gott ist Tot". Ko bo to vaše zadnje okušanje slasti svobode govora in misli in vaš še edini možni upor zoper totalitarno vladavino bogov, vam bo nedvomno jasno, da so časi svobode nepreklicno za nami. Da je bilo 19. stoletje srečno otroštvo človekovih pravic in svoboščin, da je grozljivo, zatiralsko in hkrati emancipatorično 20. stoletje, tudi tisto leto 1984, ki ga je Orwell napovedal kot zaton civilizacije svobodnih ljudi, predstavljalo njihova upanja polna srednja leta, da pa se je hiranje dramatično začelo v začetku enaindvajsetega stoletja in so pravice izdihnile v prej kot dveh desetletjih.

Soočamo se namreč s tremi totalitarnimi stroji, ki svet mečejo iz tečajev: država, ki vse bolj ukinja svojo demokratično podstat, povampirjeni kapitalizem in do konca instrumentalizirane religije. Vse troje nas potiska na kolena, nam veže roke in oči. Ugrabljena država, kapitalistični in religiozni fanatizem so namreč najboljši prijatelji. Imajo iste poglede na posameznika in družbo ter iste cilje.

Komu od njih koristi človek, ki razmišlja s svojo glavo, človek, ki dvomi v vladarja, borznega špekulanta, šefa in župnika, in komu je napoti človek, ki dvomi, tako metodično dvomi, kot bi rekel Descartes, še en iz tudi še kar srečnih časov, tam okoli 1640, ko si se še lahko iz Francije umaknil v Holandijo, da bi nekaznovano mislil? No, vzorec prepovedi bogokletja je nastal ravno takrat: Vatikan je konec 16. stoletja objavil prvi seznam prepovedanih knjig, inkvizicija je leta 1633 v Italiji privila Galileja in ta strah je Descartesa prisilil, da je pospravil kovčke. Izhod je še bil, to še ni bil globalni svet. In ker se je vendarle vrtel (eppur si muove, kot si je prestrašen bojda v brk šepnil Galilej), se je privrtinčil do današnjega stanja.

Kaj bi torej dobili z dosledno prepovedjo bogokletja v preteklosti? Svet bi bil še vedno lepo ploščat, sonce bi se ponižno vrtelo okoli njega, človeštvo ne bi dvomilo v nobeno avtoriteto, verjelo bi v preštevilne prelepe čudeže in lepo ponižno bi v vrsti korakalo v klavnice, kadar bi avtoriteta začutila to potrebo. Bogovi na nebu bi si ob tem prizoru srečni padali v objem. En tak lep, urejen planet.

A je vse ušlo iz nadzora. Vse te čudovite vrednote bogaboječnosti, vere v avtoritete, v večvrednost rase, v usojenost revščine, vse se je sfižilo in danes si vsak tepec drzne reči, da je bil Mohamed brezvezen pastir kamel, Buda debeluh, ki je svoje nenehno prebavno dremanje razglasil za meditacijo, Jezus falirani hipi, mormoni pa retardirani modeli, ki bi radi vodili ZDA, da bi lahko uvedli odprta okna na letalih... Vladarji sveta so si edini: preveč svoboščin jim škoduje.

Enajsti člen deklaracije o človekovih in državljanskih pravicah iz leta 1789 je prvi vzpostavil ne le normativizacijo pravice do svobodnega izražanja mnenja, ampak tudi njeno tako rekoč inherentno omejitev, omejitev zlorabe te pravice. Ta omejitev pa mora biti izključno v rokah prava. Nikakor ne politike.

Definicija zlorabe je seveda vedno otrok časa, je široko dosežen konsenz, vpisan v pravo. Zanimivo pa je, da skušajo pojem zlorabe najbolj širiti ravno tisti, ki so svobodo govora vedno najhuje zlorabljali, namreč odločevalci, politični, verski in ekonomski. Njihova zloraba je namreč najhujša, saj njihova beseda tako kot njihova dejanja sežejo daleč čez rob posamične žalitve v samo tkivo družbe in njene ureditve; sedanji muslimanski pogrom zoper bedast filmček organizirajo despotski politični in religiozni vodje, da bi lažje krotili ljudstvo.

Po drugi svetovni vojni je bilo eno krucialnih vprašanj, ali bi bilo mogoče Hitlerja in njegovo hujskanje ustaviti, preden je okužil narod. Prav izkušnja moči njegovega propagandnega stroja je vsaj nekaj povojnih desetletij brzdala politike v njihovih javnih nastopih. Dokler niso uzde popustile in danes na vseh koncih spet popolnoma nesramežljivo pozivajo k sovraštvu in vojnam; hkrati bi utišali posameznike. Razmerja v svetu so se drastično spremenila in v igro so stopili novi dejavniki, muslimanske države, Indija, Kitajska, Izrael, ki jih ne leta 1789 ob prvi ne leta 1949 ob drugi deklaraciji sploh še ni bilo na upoštevanja vrednem političnem zemljevidu. Te države danes vse bolj uveljavljajo svoje poglede, nastavljajo ogledalo skorumpiranemu zahodu, hkrati pa bi žal z umazano vodo radi stran vrgli tudi dojenčka, ali bolje, zibko tistega, kar pa je zahodni humanizem v njegovi pozitivni, razmišljujoči in človeka potrjujoči inačici sploh vzpostavil. Med njegovimi temeljnimi postulati so pravičnost, pravica do posameznikove nedotakljivosti, do dostojnega življenja in tudi pravica, da rečem, da je bog mrtev. In da lahko drugi takoj zavpije: živel, bog!