Podrobneje se bom ustavil pri stabilizacijskih lastnostih predlaganega fiskalnega pravila, za katero so se v zadnjem času v medijih pojavile trditve, da je dejansko škodljivo z vidika makroekonomske stabilizacije. Pri tem se ne bom trudil z dokazovanjem nasprotnega, ampak mi bo bolj zanimiva sama analiza načina argumentacije, na katero se trditve o destabilizacijskih učinkih fiskalnega pravila naslanjajo.

Vprašanje načina argumentacije nikakor ni namenjeno samo sebi ali dokazovanju mojega prav v primerjavi z nekom drugim, temveč je pomembno v procesu podajanja informacij javnosti, ki naj bi neke ukrepe bodisi podprla bodisi jim nasprotovala. Kadar koli se namreč govori o predlogih nekih ukrepov ekonomske politike, in uvedba fiskalnega pravila je že tak predlog, se vedno postavlja implicitne vzročnostne trditve v smislu: "Če bomo to naredili, se bo zgodilo to in to." Vzrok oziroma ukrep in posledica.

Ekonomija je prežeta s problemi ugotavljanja vzročnosti. V večini primerov je ekonomija močno omejena pri izvajanju nadzorovanih eksperimentov, zato je ugotavljanje vzročnosti vse prej kot enostavno. Nikakor pa to ni mogoče brez teorije, tako na področju matematične statistike kot ekonomske teorije.

Mnogi, ki jim je spopad s problemom vzročnosti prezahteven ali preveč dolgočasen, imajo jasno strategijo v obrambo svoje strokovnosti. Vedo povedati, da je matematika za "fahidiote", ekonomija pa se ukvarja z "mehko materijo", pri kateri "teorija ne pomaga". Namesto tega je pomemben "občutek za stvar". Tega, seveda, nobena šola ne more dati. Je praktično prirojena stvar. Takšni strokovnjaki v javni diskusiji prednjačijo in ker že v osnovi trdijo, da o mehki materiji ne more biti sistematične znanstvene presoje, se ne morejo nikoli motiti.

Da ne bo pomote, podobnih mojstrovalcev je mnogo v vseh porah našega življenja. Mnogih se vam ni treba bati, ekonomistov pa vsekakor, ker vas lahko njihove napake stanejo službe. Še bolj nevarni so lahko mojstrovalci na področju medicine, še posebno tisti, ki zelo radi vihtijo nož v roki. Ti vam tudi pogosto postavljajo trditve v stilu: "Če vas bom tako in tako razrezal, vam bo tako ali tako bolje". Moj nasvet, ki sledi iz osebne izkušnje v teh primerih, je, da pojdite na splet in poiščite znanstvene članke teh ljudi ter jih dajte v pregled nekomu, ki kaj ve o empiričnem preverjanju vzročnosti, saj je medicinska literatura polna neosnovanih vzročnih trditev.

No, ampak pojdimo zdaj k fiskalnemu pravilu. Tako kot je predlagano s strani vlade, bo fiskalno pravilo zahtevalo, da država manj troši, ko je gospodarska rast visoka, in več, ko je gospodarska rast nizka. V ekspanziji torej duši gospodarsko rast, v recesiji jo stimulira. Temu rečemo proticiklično delovanje, saj zmanjšuje amplitudi poslovnih ciklov. Tako je v teoriji.

V praksi pa je nekoliko drugače. Kar nekaj mojstrovalcev enači fiskalno pravilo z zavezo vlade evropski komisiji, da do leta 2015 uravnoteži slovenski proračun. Leto 2015 je namreč leto, ko naj bi fiskalno pravilo stopilo v veljavo. Nato vzamejo napovedi urada za makroekonomske analize in razvoj o ključnih makroekonomskih agregatih in po nekaj hitrih izračunih - tu se dogaja strokovni, mogoče celo znanstveni del zgodbe - dobijo rezultat, kakšni bi morali biti rezi v javnofinančne izdatke, da bi proračun uravnotežili do leta 2015. Ker so napovedi gospodarske rasti do leta 2015 relativno pesimistične, to pomeni nizko rast davčnih prilivov in posledično velike reze v proračunu, če bi ga želeli uravnotežiti. No, in tu leži pravo odkritje. Veliki rezi v proračunu bodo zmanjšali trošenje države, ko bo gospodarstvu že tako šlo slabo. To krčenje trošenja bo še dodatno zadušilo gospodarsko rast. Fiskalno pravilo torej v slabih časih ne bo stimuliralo ekonomije, temveč jo bo še dodatno dušilo. Da si nadenemo vtis strokovnosti, še recimo temu prociklično oziroma destabilizacijsko delovanje fiskalnega pravila, ki sem ga omenil uvodoma, in smo tam.

Do takšnega sklepa lahko pride zgolj nekdo, ki zanemari vzročnostni del trditve, ki jo postavlja. Če v ekonomiji rečemo, da je nekaj prociklično, potem je to v razmerju do bruto domačega proizvoda. Povedano drugače, če izhajamo iz projekcij rasti BDP, nato pa rečemo, da se je pri tem zgodilo nekaj, kar bo znižalo gospodarsko rast, potem te osnovne projekcije niso več relevantne, saj jih neki vzrok spreminja. Če je tako, poglejmo, če posledice zgornje trditve o procikličnosti vzamemo resno in jih izpeljemo do konca. Še nižja gospodarska rast zaradi procikličnega delovanja fiskalnega pravila bo pomenila še nižje davčne prilive. Zaradi tega bodo za uravnoteženje proračuna leta 2015 potrebni še dodatni rezi v proračun. To bo še dodatno znižalo gospodarsko rast in davčne prilive. Torej bodo potrebni še dodatni rezi, zaradi tega še nižja rast in še manj davkov. In tako naprej.

Tisti, ki se še spomnite srednješolske snovi o zaporedjih števil, ste takoj lahko ugotovili, da nas dosledna aplikacija trditve o procikličnosti fiskalnega pravila pripelje do absurda. Na koncu ni ne ekonomske aktivnosti ne davkov.

Absurdnost lahko ponazorim še na en način. Mojstrovalci teh povratnih procikličnih učinkov v svojih izvajanjih seveda nikoli ne upoštevajo, saj so se orodju, ki bi jim to omogočilo ovrednotiti - modeli splošnega ravnotežja - zaradi "mehke materije" zavestno odpovedali. Vendar če svojo kalkulacijo naredijo ob domnevi neke fiksne napovedi gibanja bruto domačega proizvoda, potem ta v njihovem eksperimentu že po definiciji ni pod vzročnostnim vplivom rezov v proračun zaradi domnevnih učinkov delovanja fiskalnega pravila. Če pa se projekcija ekonomske aktivnosti ne odziva na spremembe proračuna, potem fiskalno pravilo po definiciji ne more biti niti prociklično niti proticiklično. Kako se lahko torej postavi trditev o enem ali drugem?!

Opozarjam, da mi za dokaz absurdnosti takšnih trditev, ki jih spremljamo v medijih, niti z besedo ni bilo treba omeniti dejanskih učinkov fiskalnega pravila na ekonomsko aktivnost. Nepoznavanje mehanike pravila zato tudi ne more biti opravičilo za postavljanje absurdnih trditev. S pravo ideološko motivacijo opravičilo ni niti potrebno. Pomembno je le, da ti neinformirana javnost slepo verjame.