Med skupno osem tisoč delegati so opazno manjkali le predstavniki Severne Koreje, ne zaradi kakšne posebne teže te najbolj osamljene in osiromašene države, ampak zaradi diplomatskega incidenta na frankfurtskem letališču. Osebje American Airlinesa je vztrajalo pri pregledu prtljage in članov delegacije, ki jim ugovarjanje z mednarodnopravno zagotovljeno diplomatsko imuniteto ni pomagalo in so se zato odločili za vrnitev v domovino.

Ameriška letalska družba je tudi osebni pregled vodje delegacije Kim Yong Nama, predsednika severnokorejske vrhovne ljudske skupščine, upravičila kot rutinski varnostni postopek ob vkrcanju potnikov. Bela hiša je obžalovala incident in zanikala kakršno koli povezavo z njim. Nemško časopisje je pozneje razkrilo, da sta bila tako American Airlines kot State Department več tednov vnaprej obveščena o poti visoke severnokorejske delegacije, a v ozračju milenijsko vzhičeno povezanega sveta washingtonsko šikaniranje črne ovce v njem ni nikogar motilo. Četudi se je ob robu tega enkratnega vrha obetala prava utrditev sončne politike južnokorejskega predsednika Kim Dae Junga, ki je dober mesec pred tem opravil zgodovinski obisk v Pjongjangu, so svetovni voditelji v palači ZN ob Vzhodni reki videli pred sabo bolj vzvišene in dolgoročnejše cilje mednarodne skupnosti (in svetovne organizacije) od v času zamrznjenega konflikta iz minule hladne vojne.

Osem naglavnih ciljev takrat sprejete milenijske deklaracije je po ducatu let z izjemo zmanjšanja ekstremne revščine za polovico bolj kot ne mrtva črka na papirju, že davno je mrknila tudi korejska sončna politika, korejski konflikt pa je (p)ostal obroben. A ne zato, ker je vse bolj oddaljen relikt nekdanje blokovske delitve, saj je medtem eskaliral na raven jedrskih groženj, ampak ker je svet od želja po miru, splošni varnosti, razoroževanju, skladnem razvoju, izkoreninjanju revščine in tistega, kar je še bilo zapisanega v deklaraciji, zdrsnil v globalno gospodarsko, varnostno in tudi vrednostno krizo, ki realno grozi s hujšimi konflikti globalnih razsežnosti na Bližnjem vzhodu in v Vzhodnokitajskem morju ter spopadom zahodne in islamske civilizacije. Če k temu prištejemo nejasno nadaljevanje lani sprožene arabske pomladi, ki jo že ugrabljajo verski fundamentalisti in militantneži, pa je zdajšnje zasedanje ob odprtju letne generalne skupščine ZN zagotovo najbolj depresivno od preloma tisočletja sem, če ne kar v vsej skoraj sedemdesetletni zgodovini svetovne organizacije. V marsičem tudi po njeni zaslugi.

Do njene, glede na usodo Društva narodov, lepe okrogle obletnice je sicer še tri leta, zdaj pa je že povsem na dlani, da ji do roka uresničitve zastavljenih milenijskih ciljev, torej leta 2015, ne bo uspelo izpeljati niti najenostavnejše naloge, lastne reorganizacije in okrepitve vpliva v mednarodnih odnosih. Celo nasprotno, ZN vse bolj postajajo v njih obrobni igralec, naj je šlo za invazijo koalicije voljnih na Irak ali lansko rušenje Gadafija in letošnjo impotenco pri ustavljanju državljanske vojne v Siriji. Že prislovična brezpredmetna glasovanja o ameriškem embargu proti Kubi in Palestincih v generalni skupščini dokazujejo, da je ta zbor suverenih držav sveta orodje peščice med njimi za uveljavljanje najbolj egoističnih lastnih interesov, kar se v primeru Sirije tudi v varnostnem svetu vrača kot zli duh hladne vojne v mednarodni skupnosti. Da je frustracija svetovne organizacije še večja, pa je nedvoumno poskrbel tudi Barack Obama, ki je v domači volilni vročici naredil v New Yorku le obveznostni gostiteljev postanek brez običajnih bilateralnih srečanj in za nameček dal vedeti, da bodo ZDA, ko bo treba, že storile svoj prav (tudi mimo ZN) od Pacifika do Irana, Izraela, Sirije in tako naprej. Sicer pa je z vrhunskim nekrologom v Libiji ubitemu veleposlaniku Chrisu Stevensu zgolj zapiral usta v zunanjepolitičnih vprašanjih zaletavemu tekmecu Romneyju, vse resnejše težave današnjega sveta pa spreminjal v retorične bravure.

Da postajajo Združeni narodi samo še odlagališče problemov, ki jih glavni akterji svetovne politike ne želijo ali ne znajo razrešiti, ni nobena skrivnost. Tako delujejo že od same ustanovitve, le da so imeli skozi desetletja hladne vojne, dekolonizacije ter regionalnih pravih in nadomestnih vojn vlogo blažilca in celo zatočišča na novo rojenih držav, ko je organizacija z ustanovnih 51 članic zrasla na sedanjih 193 in si v njej domovanje močno želita tudi Palestina in Kosovo. Skozi te izzive je sorazmerno uspešno krmarila, vzpostavila široko infrastrukturo mednarodnih teles od začetnih mirovnih sil ZN do poldrugega ducata specializiranih inštitucij in nazadnje prvega stalnega mednarodnega kazenskega sodišča za storilce najhujših kaznivih dejanj po mednarodnem pravu. In prav tu se je zadeva zataknila. Z njegovo vzpostavitvijo leta 2002 sta se vladavini (mednarodnega) prava poklonili le dve tretjini članic ZN, preostali tretjini z najmočnejšimi državami ZDA, Rusijo in Kitajsko pa je bilo ljubše pravico krojiti po svojih merilih, kar se je hitro pokazalo s fabriciranjem povodov za vojaško intervencijo v Iraku in obnavljanjem zakona džungle v mednarodnih odnosih.

Sirija in Asad sta zato za Združene narode nerešljiv problem, ker v džungli ne morejo biti niti blažilec, kaj šele razsodnik, saj velja edinole surova sila, ki pa je nimajo. A sedanje depresije organizacije, katere misija sta mir in sodelovanje med narodi, ne sproža državljanska vojna v eni od članic ali napenjanje mišic med starimi in novimi velesilami, saj je bilo podobnih in tudi bolj krvavih sporov v njeni zgodovini še (pre)več. Pogled na le ducat let staro milenijsko deklaracijo namreč pokaže, da je ta dandanes bolj zastarela kot ustanovna listina ZN, kar pomeni, da so voditelji po drugi svetovni vojni videli vsaj petkrat dlje kot tisti na prelomu v zdajšnje stoletje. Očitna regresija, ki bo resnično nevarna, ko bo za njeno krovno organizacijo zajela samo mednarodno skupnost.