Dlje ko potujemo v zgodovino, manj je tako imenovanih preverljivih dejstev in vse bolj stopamo na polje mitologije, na polje zgodbe kot mita. Hkrati pa nas na drugi strani časovne premice, v aktualnem trenutku, prav tako čakajo "samo" zgodbe - novinarske, literarne ali kakšne tretje. Polje zgodovine je vmes, v kritični distanci in v ne preveliki oddaljenosti. In ker se zgodovina, kot vemo, rada ponavlja kot farsa, lahko včasih skozi njo sedanjost (in prihodnost) vidimo jasneje kot z očmi.

"Na čas, ki je minil od Orbanovega prevzema oblasti, lahko prilepimo nalepko 'tega si pa že ne bodo upali narediti' in mi, ki smo te naivne besede drug drugemu ponavljali kot papige, se lahko drug pred drugim odkrito grenko krohotamo. Vse so si upali narediti," je zapisal urednik in dramatik Krisztián Grecso iz Budimpešte pred dobrim letom v Perspektivah in refleksijah (Življenje na dotik). "Doslej si je koalicija (…) brez omembe vrednih težav podredila obveščevalne strukture, policijo in tožilstvo, na udaru so sodstvo, šolstvo in kultura, v kratkem bo prek državnega holdinga skoncentrirala moč v vseh državnih podjetjih, z združevanjem regulatorjev pa bo dobila nadzor še nad kapitalskim in finančnim trgom," se glasi citat uvodnika iz zadnjega Objektiva.

Tako kot ima biologija svoje zakonitosti in svojo razvojno logiko, jih ima tudi "družbeno telo". Tako kot test za nosečnost ponuja zanesljiv odgovor na vprašanje, ali se v ženskem telesu začenja novo življenje, tako je Umberto Eco leta 2009 v eseju Večni fašizem popisal štirinajst načinov gledanja na črno srajco, kot se glasi drugi del naslova tega teksta, postavil štirinajst točk, ki jih lahko uporabimo za globinsko sondiranje družbe. Skozi optiko in analizo totalitarizmov 20. stoletja se izriše zanimiva slika tako sedanjosti kot zelo verjetne prihodnosti. Ki se bo, če se bo, zgodila nedvomno v bolj tragičnem žanru od farse.

Prva točka Ecovega testa je nekritična pripadnost kultu tradicije. Zapiranje v tradicionalne vzorce je običajna reakcija pred realno ali domnevno zunanjo nevarnostjo, ki jih je v globaliziranem svetu kolikor hočete. To poudarja nacionalizme, hkrati pa posredno pomeni eliminacijo kritičnega mišljenja. Mitološke zgodbe so nosilke resnice in kritično mišljenje tukaj nima kaj početi. Mogoča je le še interpretacija v natančno določenih okvirih. Pri zavračanju modernizma, kar je druga Ecova testna točka, seveda ne gre za naivno zavračanje dosežkov znanosti in tehnologije, ampak za njihovo instrumentalizacijo v "borbi" za oblast. Iracionalnost - tretja točka - je že imanentni del kulta tradicije (prav točka), saj le-ta seveda sloni na veri. Vendar pa imamo tukaj ne več posreden, ampak neposreden napad na vse vrste kritičnega mišljenja. V tem ogledalu morda lahko uzremo trenutno dogajanje na področju šolstva, znanosti, kulture, medijev in še kje. Četrta točka govori, da je nestrinjanje dosledno razumljeno kot izdaja. Jasno, za dialog v monološko in vojaško strukturirani hierarhiji ni prostora. Vsaka kritika je odveč, vse, kar je drugačno, pa preprosto nezaželeno. Prav strah pred drugačnostjo (tujci, prišleki, migranti, drugače spolno usmerjeni…) je vsebina pete testne točke. Iz nje se napaja šesta, ki govori o individualni in/ali socialni frustraciji kot o osnovni motivaciji za uniformiranje družbe. Ciljna publika frustracije je običajno srednji razred, ki trpi in se čuti ponižanega zaradi - običajno - ekonomske krize. Vloga žrtve zahteva krivca in ta pride v obliki dopolnjenega spiska, ki ga najdete v oklepaju prejšnje točke. Samo korak naprej čaka obsedenost z zaroto, kot dominantna perspektiva in najpogostejši način interpretacije resničnosti - točka sedem. Zarote so izjemno praktične in uporabne metode. Na mednarodni ravni se običajno pojavijo skupaj z občutkom ponižanosti zaradi sovražnikove (pre)moči (točka osem) in ponujajo idealno podlago za vznik najbolj brutalnih oblik nacionalizma (recimo Madžarska ali Grčija v okviru aktualne finančne krize). Na notranjepolitični sceni pa je zarota orožje, ki se redno uporablja v borbi za oblast, kar imamo tako rekoč dnevno pred očmi. Deveta točka se glasi, da je življenje permanentna borba. Torej za optimalno delovanje potrebuje totalitarna logika vojno stanje oziroma izredne razmere, saj v kaosu meje možnega in sprejemljivega postanejo nevarno raztegljive. Deseta točka govori o preziru do šibkejših oziroma, če stvar obrnemo, prepričanju, da pripadajo najboljšemu narodu in seveda najboljši, edini pravi stranki/partiji. Družba je iz te perspektive uzrta kot seštevek raznih šibkosti in kot taka seveda nujno potrebuje močnega gospodarja. Enajsta točka govori o kultu herojev in herojske smrti, kar je integralni del vsakega tradicionalizma na eni in dojemanja življenja kot permanentnega vojnega stanja na drugi strani. Dvanajsta točka govori o mačizmu, kar je zajeto v logiki življenja kot permanentne vojne, le da tokrat med spoloma. Trinajsta točka opisuje selektivni populizem, torej brisanje individualnega na račun pripadnosti plemenu oziroma stranki, ki kot monolitna entiteta edina lahko izraža domnevno skupno voljo. Zadnja, štirinajsta točka pa govori o novem jeziku, o preprosti, vsem jasni in z emocijami nabiti govorici, kar nas ponovno vodi v oženje prostora za kritično mišljenje in v odpiranje prostora za nekritično sprejemanje.

Skozi prizmo Ecovih štirinajstih točk se zdi, da je trenutno futurologija bolj eksaktna veda od zgodovinopisja. Da je bližnja prihodnost precej bolj jasna od bližnje preteklosti. Ja, stvari so nevarno predvidljive. Orbánov, Putinov ali Janšev populizem se namreč med seboj razlikujejo kvečjemu v tem, povedano z besedami Pétra Nádasa, da v stari evropski omari odpirajo različne predale. V omari kajpada ležijo rasno sovraštvo, sovraštvo do tujcev in žensk, homofobija, precejšnja mera nekrofilije, totemizma in poganstva, skupni proizvodi evropskega duha. Ostane samo še vprašanje kombinatorike in permutacij. In glede na to, da sta do zdaj dekonstrukcija in osvobajanje podsistemov potekala tiho in mirno, brez upora, nam ostane le še, da počakamo in vidimo, kakšna je naša lastna, nova, izvirna oblika totalitarne človeške bede.