Na Škotskem, kjer že zdaj obstaja možnost sklenitve civilnega partnerstva, je vlada pred nekaj dnevi predstavila predlog zakona o zakonski zvezi in civilnem partnerstvu, ki predvideva tudi istospolne poroke. Vlada je ob tem predlogu zapisala, da na Škotskem obstajajo tako glasovi podpore kot nasprotovanja istospolnim porokam, ki jih je treba ustrezno nasloviti, vendar se je kljub temu odločila za tovrsten predlog, saj verjamejo v državo pravičnosti in enakopravnosti. Ob tem je podala tudi zagotovilo, da - če bo zakon sprejet - nobena verska institucija ne bo zavezana sklepati zakonskih zvez med dvema partnerjema istega spola, če tega ne bo sama želela.

Premike je zaznati tudi v Estoniji, kjer je prejšnji teden ministrstvo za pravosodje izdalo strateški dokument, v katerem predlaga uvedbo registriranega partnerstva po zgledu skandinavskih držav. Če bo strategija prešla v zakon, bo Estonija prva od baltskih držav, ki bo uredila področje pravnega priznavanja istospolnih partnerstev.

Spremembe je pričakovati tudi na Poljskem, ki velja za eno največjih katoliških držav v Evropi. Trenutno so v parlamentarni proceduri trije konkurenčni predlogi zakonov o istospolnem registriranem partnerstvu. Tretji predlog, ki ima največ možnosti za uspeh, saj ga je vložila vladajoča stranka Civilna platforma, je zelo skromen, saj predvideva velike razlike med pravicami, ki izhajajo iz zakonske zveze in sklenjenega partnerstva (podobno kot v Sloveniji). Tovrstnega zakona, če bo sprejet, torej ni mogoče oceniti kot ustreznega z vidika varstva človekovih pravic, bo pa zagotovo to zelo pomemben prvi korak v smeri spoštovanja načela enakosti in nediskriminacije.

In Slovenija? Zavrnitev družinskega zakonika na eno od letošnjih marčevskih nedelj nikakor ne pomeni, da je poglavje nadaljnjega pravnega urejanja istospolnih partnerstev zaprto. Nasprotno, ker je poskus zapolnitve pravnih praznin zaradi zavrnitve na tem resnično sramotnem referendumu propadel, te praznine še vedno obstajajo, istospolni partnerji pa še vedno niso upravičeni do zdravstvenega zavarovanja po partnerju, pravice do plačane bolniške odsotnosti zaradi nege bolnega partnerja in do vdovske pokojnine po umrlem partnerju.

Vsa ta vprašanja bi bila urejena, če bi družinski zakonik začel veljati, saj so bile pravne posledice sklenitve partnerske skupnosti na področju socialnih zavarovanj v zakoniku izenačene s posledicami sklenitve zakonske zveze.

Ko je o dopustitvi referenduma odločalo ustavno sodišče, je v javnosti odmeval predvsem najpomembnejši del odločitve, zaradi katere je ustavno sodišče referendum dopustilo. Sledilo je naslednji formuli: če zakonik ne bo potrjen, ne bo začel veljati in se ne bo uporabljal, če pa bo potrjen, se bo začel uporabljati šele po enem letu od začetka veljavnosti. Ker to pomeni, da se v nobenem primeru ne bi začel uporabljati eno leto po referendumu, v primeru zavrnitve zakonika protipravne posledice v prvem letu ne bi mogle nastati.

Odločba je bila s strani pravnih teoretikov kritizirana zaradi skrajno formalističnega pristopa k zadevi, zaradi katerega je ustavno sodišče spregledalo ključna vsebinska pravna vprašanja (ali pa se jim je namenoma izognilo?) s področja enakosti in varstva ustavnih pravic, ki so bila v zakoniku naslovljena.

Ne glede na izid zadeve pa odločba vsebuje nekatere pomembne argumente v prid ustavnim pravicam, ki pa so v javnosti ostali povsem prezrti. Ustavno sodišče je z odločbo namreč tudi nedvoumno sporočilo, da ne glede na morebitno zavrnitev zakonika na referendumu še vedno obstaja obveznost pravnega urejanja tistih vprašanj, katerih urejanje zahteva ustava.

Če ustava priznava pravico do socialne varnosti in če hkrati država omogoča sklepanje istospolnega partnerstva, potem mora socialno varnost zagotoviti tudi istospolnim partnerjem. To velja še zlasti, če država istospolnim partnerjem že priznava nekatere pravice iz sfere socialne varnosti, kot je na primer socialna pomoč, pod enakimi pogoji kot heterospolnim partnerjem. V tem primeru ni nobenega utemeljenega razloga, da ne bi priznavala tudi socialnih in ekonomskih pravic, ki izvirajo iz socialnih zavarovanj - kot je na primer vdovska pokojnina.

V čem je razlika, če preživela partnerica po umrlem partnerju lahko prejema vdovsko pokojnino, preživeli partner pa ne, pri čemer je vsak od njiju s svojim partnerjem živel v življenjski skupnosti, v kateri je obstajala čustvena in spolna navezanost, partnerja pa sta si nudila medsebojno pomoč in podporo?

Ustavno sodišče je tudi opozorilo, da v primeru zavrnitve družinskega zakonika na referendumu še naprej obstaja ustavna obveznost zakonodajalca, da izvrši ustavnosodne odločbe, ki zaradi zavrnitve ostanejo neizvršene. To nesporno velja tudi za odločbo o dedovanju med istospolnimi partnerji. Ustavno sodišče je zakonodajalcu jasno sporočilo, da mora ugotovljeno protiustavnost na področju dedovanja odpraviti v roku šestih mesecev (ta je potekel 17. januarja 2010), s podaljševanjem pretečenega časa pa protiustavnost postaja nevzdržna. Za vmesno obdobje je sodišče sicer določilo, da se do odprave protiustavnosti uporablja zakon o dedovanju, vendar pa ta prehodna rešitev ne more nadomestiti odprave protiustavnosti same.

Situacija je povsem jasna: obveznost izvršitve odločbe ustavnega sodišča za oblasti (zlasti za zakonodajalca) še naprej obstaja, prav tako pa pravno urejanje zahtevajo obstoječe pravne praznine, ki ljudem v vsakdanjem življenju povzročajo hude eksistencialne težave. Njihovo zapolnjevanje je nujno zaradi varstva ustavnega načela enakosti pri dostopanju do ekonomskih in socialnih pravic, te pa morajo biti zagotovljene vsem, brez diskriminacije.

Izid referendumskega glasovanja ne odvezuje oblasti njihovih ustavnopravnih obveznosti. V ustavni demokraciji oblasti k zagotavljanju uresničevanja človekovih pravic zavezuje ustava in ne ljudska volja. Še zlasti ko gre za vprašanje pravic manjšin.