Natanko zato jih je treba nenehno preverjati; ko gre za početje ljudi, ki imajo moč in vpliv, še bolj nepopustljivo. Ko namreč ti govorijo o morali, zelo pogosto ne storijo drugega, kot da v svetleči in šušteči moralni celofan zavijejo svoj politično-ideološki interes. Tako uči zgodovina, ta modra in nikoli spoštovana učiteljica, tako nam pravita stvarnost in menda prirojeni občutek za prav in narobe. Ozrimo se torej tja, kjer delujejo naši zaskrbljeni moralni skrbniki. V vlado.

Berem oni dan v časniku, da je "mladoletnim" prosilcem za azil odklenkalo. Minister Gorenak je namreč našel način, na katerega bo opravil s potencialnimi lumpi, ki v prošnji za azil navedejo, da še niso polnoletni, v tem primeru imajo nekaj več pravic od odraslih, s temena pa jim kuka siv las ali pa jim ustnice starčevsko podrhtevajo, recimo po kakšni adrenalinski vožnji iz Afrike na Sicilijo. Po novem Gorenakovem zakonu bodo namreč lahko za vse tiste prosilce, ki bodo trdili, da še niso stari osemnajst let, pristojni uradniki pa bodo o tem podvomili, odredili zdravniški pregled. Kako natanko naj bi ta pregled potekal, v zakon niso zapisali - zdravnike bi le prehudo razjezili -, a to seveda ne pomeni, da Gorenaku ni jasno kako. Z rentgenom vendar. Preslikati jim je treba zapestje, zobovje, ključnici…, ob tem pa jih še malo podrezati s "pravimi" vprašanji. Temu se, lepo prosim, reče socialni intervju. Tako delajo v Evropi, so jasni na MNZ. Ergo: Če Evropa od svojih zdravnikov zahteva, da pri obravnavi nesrečnih tujcev kršijo Hipokratovo prisego, potem ne bomo niti mi malenkostni. Treba je varčevati, kaj je proti temu nekaj dozic rentgenskega sevanja. Tega na MNZ seveda javno niso izrekli, o tem se le po tihem strinjajo. Tako kot so nekoč v temni zgodovini Evrope ljudje po tihem privolili v to, da za nekatere ljudi veljajo posebni zakoni. Hipokratova prisega, ki od 5. stoletja pred našim štetjem od zdravnikov zahteva, da od svojih bolnikov odvračajo "vse, kar bi jim utegnilo biti škodljivo ali nevarno", je v tem primeru očitno evropski moralni temelj, ki ta hip ni uporaben. Ta hip so uporabni nekateri drugi moralni temelji, na primer oni, ki jih je pred dnevi v Dragi, kraju čez mejo, kjer desnica svet umerja po svoji meri, tematiziral in problematiziral minister Žiga Turk. A o tem nekoliko kasneje.

Ko je storjen prvi korak, za drugega že obstaja gaz. Te dni smo slišali, da nekatere zavarovalne družbe v postopkih odobritev bančnih kreditov poleg vrste izvidov zahtevajo tudi testiranje na virus HIV. S tem ni nič narobe, se je glasilo uradno pojasnilo bank, tako zahtevajo tuje pozavarovalnice. A zakaj bi bile vendar te malenkostne, če tovrstni posegi v najglobljo intimo posameznika niso sporni? Zakaj ne bi parov, ki najemajo stanovanjske kredite za dvajset ali trideset let, nekateri torej za vse življenje, preverili še temeljiteje? Na primer: kreditojemalke bi lahko poslali na ginekološke preiskave, kreditojemalce pa na teste virilnosti. Naj lepo v tihi ambulantni sobici z ustrezno revijo v roki dokažejo, da (z)morejo. Kajti kdo bo vračal kredit, če par umre brez potomcev?! Morda bi zavarovalnice lahko razmislile tudi o kreditih za lepe in kreditih za grde. Lepi imajo namreč več možnosti, da bodo vrnili kredit, ker so njihove možnosti na spolnem trgu in trgu dela večje, z obojim pa se povečajo možnosti za vračilo kreditov. Pretiravam? Seveda. Tako kot so februarja 1933 v Nemčiji pretiravali tisti, ki so opozarjali na škodljivost zakona o zaščiti ljudstva in države, ker je pod pretvezo komunistične nevarnosti ukinil člene ustave, ki so govorili o državljanskih svoboščinah. Nato se je, kot vemo, zadeva nekoliko "zakomplicirala"…

Minister Turk bi najbrž po Haidtovi teoriji šestih moralnih temeljev, ki jo je vzel za osnovo svojega predavanja v Dragi, dejal, da so leta 1933 nemški konservativci v večji meri poudarili vrednote pripadnosti, spoštovanja avtoritete in čistosti. (Te naj bi po Haidtu oziroma Turku določale konservativce oziroma desničarje, in sicer skupaj s skrbjo za druge, poštenostjo in čislanjem svobode, levičarjem pa naj bi zadoščale le zadnje tri). Da ne bo nesporazuma: ministra ne obtožujem nacizma, hočem le pokazati, kam pripelje prostodušno in interesno obarvano apliciranje teorij na stvarnost. Natanko to je namreč počel v Dragi.

Na primer pri izbrisanih. Desnica s svojim dolgoletnim zanikanjem sramotnega ravnanja države z izbrisanimi po Turkovo ni bila nemoralna. Kje pa, le svoje ravnanje in premisleke je oprla na druge moralne temelje. Tako kot levica je izrazila skrb za druge, torej za nesrečnike, ki so čez noč nezakonito ostali brez stalnega prebivališča, toda pri tem se ji je - tako Turk - poleg "skrbi" oglasil še "občutek za lojalnost": za ljudi bi poskrbeli individualno in tako, da ne bi prišlo do nagrajevanja pripadnosti kakšni drugi državi.

Takšno utemeljevanje je nevredno intelektualca, kaj šele ministra. Poprava krivic po nobeni moralni teoriji ne more biti nagrada. In povejmo še stopetdesetič: izbrisani niso kršili niti zakonov niti moralnih norm, če v začetku devetdesetih niso zaprosili za slovensko državljanstvo, kar je bila ena od ključnih okoliščin izbrisa. Skupnost, ki so jo izbrali za življenje - v njej so stalno živeli - je bila de facto in de iure slovenska. Ali so desničarji manj bistri od levičarjev, da tega ne bi razumeli? Zagotovo ne. Minister Turk tudi najbrž zelo dobro ve, da je s strani desnice predlagana "individualna poprava krivic" pomenila le nadaljnje neustavno kršenje pravic izbrisanim. A kaj bi z zoprnimi podrobnostmi. Če bi jih minister upošteval, ne bi mogel izpeljati svoje neverjetne teze, da so konservativci zadevo o izbrisanih presojali drugače zaradi presežka (!) vrednot (lojalnosti) in ne zaradi pomanjkanja ali političnega negiranja teh. Na primer elementarnega sočutja in razumevanja.