V mednarodnem pravu pravica do državljanstva še ne uživa tiste stopnje varstva, ki ga potrebuje. Pravica do državljanstva je priznana samo otrokom (kot določa Konvencija o otrokovih pravicah), ne pa tudi odraslim. Tem splošno pravico do državljanstva priznava Splošna deklaracija človekovih pravic, ki pa ni pravno zavezujoča v enaki meri kot konvencije. Pravica do državljanstva je večinoma še vedno razumljena kot privilegij, ki ga država podeli tistemu, ki je po njeni oceni do tega upravičen. To pomeni, da so države še vedno upravičene po svoji presoji določati pogoje za pridobitev državljanstva, pri tem pa jih zavezujejo samo nekatera temeljna načela. Med njimi je tudi varstvo pred apatridnostjo, torej stanjem, ko se oseba znajde brez vsakršnega državljanstva.

Po ocenah UNHCR je na svetu okoli 12 milijonov apatridov, oseb brez državljanstva. Koliko apatridov živi v Sloveniji, ni znano, saj verodostojnih podatkov o tem ni. Apatridnost je bila v evropskem prostoru prepoznana kot problem v času med obema vojnama, ko so pripadniki številnih narodov ostali brez vsakršnega državljanstva, prevladovali pa so Judje. Manj znano je, da je v odrekanju državljanstva Judom prednjačila Romunija, bolj znana pa je vloga nacistične Nemčije, ki je nedopustno odvzemanje državljanstva izvajala na osnovi uredbe št. 11 iz leta 1941, po kateri je vsak Jud ob "zapustitvi" države izgubil tudi nemško državljanstvo. Po padcu železne zavese sta enega večjih problemov apatridnosti v Evropi s svojimi izključujočimi politikami na področju državljanstva povzročili baltski državi Latvija in Estonija. Še očitnejši in dolgotrajnejši je problem izraelskega razdržavljanja Palestincev, ki poteka od leta 1948 in se danes pred našimi očmi nadaljuje, posledica te nedopustne obravnave pa je, da danes polovico (ali štiri milijone) vseh Palestincev štejemo za apatride.

Medtem ko so navedeni primeri apatridnosti najbolj očitni, množični in znani, pa mnogi posamični primeri, ki obstajajo v naši neposredni okolici, ostajajo skriti. Le redkokdo se zaveda, da je do večjega števila oseb brez državljanstva prišlo tudi ob razpadu nekdanje Jugoslavije. Dolga leta je veljalo, da problem zakonov o državljanstvu, sprejetih po razpadu Jugoslavije, ni bila apatridnost, ampak dvojno državljanstvo, kar pa ni držalo. Državljanske politike v času Jugoslavije so imele luknje, poleg tega pa je bilo njihovo izvajanje nedosledno, zaradi česar je ob razpadu Jugoslavije in izvajanju novih osamosvojitvenih zakonov marsikdo ostal brez državljanstva. Kako je prihajalo do tega?

Da bi to pojasnili, je treba razumeti ustroj jugoslovanskega državljanstva. Slednje je bilo sestavljeno iz zveznega jugoslovanskega državljanstva in iz republiškega državljanstva ene od federalnih enot. Evidence državljanstva so se vodile samo na ravni republik, skupna jugoslovanska evidenca državljanstva pa ni obstajala. Če se je oseba rodila v Sloveniji staršema, ki sta imela republiško državljanstvo Slovenije, težav navadno ni bilo in otrok je pridobil državljanstvo te republike. Stvari so se lahko zapletle, če je bil otrok rojen v Sloveniji staršema, ki sta imela državljanstvo druge republike, na primer Hrvaške. Otrok je po pravilih zakonov o državljanstvu iz časa Jugoslavije dobil državljanstvo po starših (gre za načelo, ki ga imenujemo ius sanguinis, po rodu), v našem primeru torej hrvaško republiško državljanstvo.

Kako je bilo državljanstvo tega otroka evidentirano? Do leta 1965 je bila politika vodenja državljanskih knjig dokaj pregledna: v posamezno državljansko knjigo posamezne republike se je vpisovalo samo državljanstvo te republike. Če je otrok, rojen v Sloveniji, pridobil hrvaško državljanstvo, se je njegovo državljanstvo vpisalo v hrvaško državljansko knjigo po tistem, ko so slovenske oblasti hrvaškim sporočile, da se je otrok rodil.

Po letu 1965 pa se je na osnovi novega zakona o državljanstvu praksa spremenila: v posamezno republiško državljansko knjigo so se začeli vpisovati vsi otroci, rojeni v Sloveniji, ne glede na to, katero republiško državljanstvo so pridobili. Če Slovenija druge republike ni obvestila o rojstvu otroka, oseba, na katero se je nanašal vpis, pa ob osamosvojitvi ni zaprosila za slovensko državljanstvo, ker je predvidevala, da ga bo pridobila avtomatično, je ta ostala brez državljanstva. V praksi apatridnost, povzročeno na tak način, opažamo predvsem pri ljudeh, rojenih po letu 1965 v Sloveniji staršem iz drugih republik. Priznanja oblasti, da so nedosledne državljanske politike iz časa Jugoslavije tudi v Sloveniji povzročale apatridnost, še nismo dočakali. Ob tem ni odveč pojasnilo, da apatridnost ni posledica izbrisa, so pa bili tisti apatridi, ki so bili tudi izbrisani, potisnjeni v še slabši položaj.

Kaj storiti, da bi zmanjšali problem apatridnosti v svetu? Prvi korak je ratificirati mednarodne konvencije na tem področju. Slovenija je ratificirala le Konvencijo o statusu oseb brez državljanstva iz leta 1954, ni pa ratificirala Konvencije o zmanjšanju števila oseb brez državljanstva iz leta 1961. Prav tako še ni ratificirala Evropske konvencije o državljanstvu iz leta 1997, ki je bila sprejeta prav zaradi povečanja števila apatridnih oseb po političnih spremembah v Evropi v zgodnjih 90. letih in potrebe po zvišanju pravnih standardov. Nekatere države gredo v zaščiti apatridov še dlje in ustvarjajo dobre prakse, kot je, denimo, podelitev statusa apatrida. Na tem področju je vodilna Madžarska (v zadnjem času sicer bolj znana po shodih raznih skrajnih desničarjev), ki osebi podeli status apatrida po posebnem upravnem postopku, ta status pa osebi lahko pomaga presekati začarani krog nepripadanja. Hkrati je čas za strokovno razpravo o tem, ali je državljanstvo resnično še vedno mogoče razumeti zgolj kot privilegij ali pa je čas, da se po zgledu ameriške konvencije o človekovih pravicah prizna kot človekova pravica, zlasti v primerih apatridnosti.

dr. Neža Kogovšek Šalamon je pravnica, zaposlena na Mirovnem inštitutu