Hitrojezično natakarico je, kot kaže, okužil isti družbeni virus, ki ubija duha slovenskim politikom pa tudi mnogim javnim osebnostim in novinarjem: nič hudega, če je resnica tako očitna, tako v oči bijoča, da je niti sam baron Münchhausen ne bi znal brez zadrege nategniti v laž. Če interes zahteva drugačne zaznave in drugačne sklepe, potem resnica ni to, kar se kaže očem in zdravi pameti, ampak to, kar je skladno z našimi interesi, ne glede na pravila. Korupcija, nepotizem, klientelizem in kar je še podobnih oblik plenjenja družbenega premoženja ob takšnem stanju duha seveda hitro postanejo nekakšna "običajna" deformacija razmišljanja in ravnanja političnega razreda.

Če je hčerka generalne državne tožilke, mlada pravnica, ki se poteguje za pripravniško mesto na tožilstvu, s tremi drugimi srečneži izbrana med 71 kandidati in kandidatkami kot najboljša, je nepotizem verjeten, a še ne tudi dokazan. A če v tričlanski komisiji, ki jo je izbrala, sedita dve mamini sodelavki in neposredno podrejena tožilka, dvoma ni več: četudi bi šlo za sposobno mlado strokovnjakinjo, je takšen nehigienični način izbire neetičen - zanjo, za generalno državno tožilko in za stranko, ki ji gospa pripada in nam zdaj s sotrudniki vlada. A SDS zaradi nepotističnega zaposlovanja kar dveh otrok Barbare Brezigar ni šla v Canosso - tako kot pred skoraj tisoč leti cesar Henrik IV., ki je zaradi svojih zmot na sprejem pri papežu Gregorju VII. pred gradom Canosso več dni čakal bos in v sami srajci, temveč v državni vrh. Nihče ni zaradi te afere zapustil položaja (v nasprotju s tožilcem Gorazdom Fišerjem, ki je moral oditi, ko je poskušal mimo pravil zaposliti svojo partnerico), tudi nasprotniki so afero pred lanskimi volitvami bolj mlačno omenjali. Nekako v smislu: ni konec sveta, če politiki malo pomagajo svojim otrokom in otrokom svojih prijateljev. Razlogi za tovrstno dobrotljivost žal niso posebej častni.

Če bi se Zoran Janković pred volitvami preveč usajal nad razpaslimi družinskimi povezavami v vrstah desnice, bi se kaj hitro znašel v zoprni vlogi, ko bi moral pojasnjevati, od kod, na primer, njegovima sinovoma ažurne informacije o načrtovani spremembi namembnosti zemljišč v Ljubljani. Če bi na levici preglasno omenjali zaposlitev otrok iz družine Brezigar ali, denimo, sina Janševega prijatelja Stanislava Petka v kabinetu premierja, bi morali kaj reči tudi o sporni zaposlitvi sina predsednika vrhovnega sodišča Branka Masleše. Jasno je skratka, zakaj politični razred ne rohni preveč zaradi razumevanja politike kot korita, pri katerem je najprej treba narediti prostor za svoje, in zakaj ne žene prevelikega hrupa, ko se med prerivajočimi ob njem znajdejo mali sosedovi pujski. Piče v državnem koritu bo namreč dovolj za vse nadebudne sinove in hčere, če si jo bodo med seboj razdelili posvečeni. Zmanjkalo je bo za sinove in hčere tistih brez zvez ali za trmaste idealiste, ki se jim privilegiji gabijo. Tem pa tudi visoke študijske ocene in druga priznanja študijske odličnosti ne bodo koristila, če si bodo po kakšni nemarnosti želeli delati v javnem sektorju: mest za vse pač ne bo. Še zlasti, če bo Janši uspelo javni sektor še skrčiti - na raven romunskega in bolgarskega, ki ta hip še razpolagata z manjšim javnim sektorjem od Slovenije.

Predsedniškemu kandidatu Milanu Zveru se ponavljanje puhlic o prerazkošnem javnem sektorju v nedavnem intervjuju za tretji program TVS ni zataknilo v grlu. Pa bi se mu moralo. Tudi za njegovo partnerico je namreč javni sektor poskrbel nadvse prijazno. Za piko na i hitre kariere ob njegovem boku, od srednješolske učiteljice do direktorice Študijskega centra za narodno spravo, so vladajoči sotrudniki poskrbeli celo s postopkovno sporno kandidaturo za FRA, agencijo EU za temeljne pravice. Kot bi ne bilo povsem jasno, da v Sloveniji obstaja na desetine ljudi z odličnejšimi referencami na področju varovanja človekovih pravic od omenjene gospe. Zgodilo pa se zelo verjetno ne bo nič. Resnico namreč politika s somišljeniki dojema kot natakarica iz uvoda: res je, kar nam koristi. A korupcija je kot holesterol. Zamaši družbene žile, po katerih se pretakajo parcialni interesi, in prepreči, da bi se ti učinkovito združili v skupne, družbene. Nepotistično zaposlovanje sinov, hčera, žena funkcionarjev ni samo odurno nefer. Je tudi nevarno, ker ogroža enakost možnosti, eno temeljnih načel socialne države. Ko žila poči, pa je pogosto za vse prepozno. Uresničen ni ne posamezni ne skupni interes. V revoluciji (z)gorijo vsi enako.

Tudi zato najnovejši kamenčki v vse bolj izpopolnjenem mozaiku Nepotizem po slovensko ne smejo ostati neopaženi. To, da so v Plinovodih, hčerinski družbi večinsko državnega Geoplina, med kakšnimi 500 nezaposlenimi pravniki in 200 nezaposlenimi krajinskimi arhitekti v službo vzeli prav potomko premierja Janše, krajinsko arhitektko, in potomca poslanca SDS Jožeta Tanka, pravnika, je namreč na smrt zanimivo naključje. Tako kot je zagotovo samo naključje, da je nekdanja ministrica za zdravje in evroposlanka Zofija Mazej Kukovič za osebno asistentko v poslanski pisarni - tu naj bi se po pisanju Mladine ukvarjala s strokovnimi temami s področja zdravil in mikrobiologije, pomembnimi za pripravo evropskih direktiv - najela dekle z opravljeno prvo bolonjsko stopnjo na FDV in nekajmesečno prakso na ravni nižje uradnice na ministrstvu za zdravje. Dekle, ki je, po naključju kajpak, tudi dekle premierjevega sina. Uslugo je bilo, kot kaže, treba vrniti. Hči Mazej-Kukovičeve je namreč v prvi vladi kot piarovko zaposlil premier Janša. Kot pravnica je bila po Janševih besedah za ta posel menda odlično kvalificirana. Ustrezni FDV-jevi kadri pridejo očitno v poštev le ob primernem družinskem rodovniku.

Francoski parlament bo kmalu obravnaval predlog zakona, po katerem naj bi v prihodnjih dveh letih odprli 150.000 tako imenovanih delovnih mest prihodnosti. Če bo predsednik Hollande uresničil obljubo, bodo omenjene službe za mlade do 25. leta 75-odstotno subvencionirali od enega do treh let.

To je politika, ki si jo želimo tudi od slovenske vlade, ne pa politika služb za "naše" sinove in hčere in politika brezupa za vse druge.