A glej, če danes poslušamo ministra Vizjaka, ko v napovedih nove pokojninske reforme zatrjuje, da je bilo o njej veliko že povedanega in zato ne pričakuje dolge diskusije, morda le o tistem nedodelanem segmentu, ki je sprožil nasprotovanje sindikatov, se nam zazdi, da kup papirja vendarle ni bil povsem brez vrednosti. Bi smeli reči, da je Vizjak sedaj spregledal? Da je spoznal svojo zmoto? Se ob tem lahko muzamo in zmagoslavno ugotavljamo, da bo tudi on moral ugrizniti v to kislo jabolko? Da kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade? Da se zarečenega kruha največ poje?

Prvo opozorilo, da nimamo prav veliko razlogov za dobro voljo, nam daje že uvod v kampanjo, v prvi vrsti zares neokusno »izumljanje« argumenta, da po veljavni zakonodaji pokojnine padajo in bodo padale, ker se odmerni odstotek vsako leto zniža za pol odstotne točke – kar je praktično dobesedni navedek tistega, česar pred dobrim letom ni znal slišati. Ne le da je nova reforma predstavljena kot skoraj popolna kopija prejšnje, tudi minister se predstavlja kot skoraj popolna kopija prejšnjega – le da ima v nasprotju z njim več posluha za sindikate in krizno realnost. Torej, sindikati, zdaj veste, naj vas ne skrbijo individualni (iz)računi, ti so samo informativne narave. In če pravim, da je ostrejša, boste že morali razumeti, situacija je slaba, a gotovo se bomo poskusili uskladiti na tistih problematičnih točkah, ki jih bomo izluščili iz prejšnjega predloga. To bo v bistvenem enaka pokojninska reforma, le da bo nekoliko bolj sodobna in času primerna.

A če smo v krizi, če je situacija katastrofalna in kliče po takojšnjih zlatih in malo manj zlatih ukrepih, kaj se je potemtakem zgodilo z osnovnim protiargumentom SDS iz leta 2011, da pokojninska reforma pač ni kratkoročni protikrizni ukrep ter da brez pogojev za gospodarsko okolje, brez investicij in brez dela služi »zgolj za zamegljevanje resničnih problemov«? Če odmislimo absurdno možnost, da bi nas kdo želel prepričati, da danes vse to imamo, se nam zazdi, da smo Vizjaka in družbo tokrat resnično ujeli pri košari zarečenega kruha.

Napaka. Vizjak se namreč tudi še danes absolutno zaveda, da reforma – razen kot deklarativni signal bonitetnim agencijam in Evropi – nima takojšnjih neposrednih učinkov, vsaj ne v tistem preprostem in zastarelem Svetlikovem pojmovanju. Morda zveni nenavadno, a iz tega absolutnega zavedanja sledi naslednja odločitev: tako kot pri prejšnji reformi se bo na koncu moral zgoditi dvig upokojitvene starosti, a to se ne bo zgodilo takoj, temveč šele po prehodnem obdobju petih let, v katerem se bodo osredotočili le na preprečevanje predhodnega upokojevanja.

Prejšnja reforma ni mogla šteti kot kratkoročen ukrep, ker je želela nemudoma postati strukturna. Nova reforma se nasprotno zaveda, da se do statusa kratkoročnega protikriznega ukrepa lahko dokoplje le tako, da na določen način postane še bolj dolgoročna, odložena, v svojem strukturnem delu odmaknjena v prihodnost. Ko je sprejeta, sicer velja, a tehnikalije fiskalne konsolidacije prepušča pristnim protikriznim ukrepom, ki jih ne zanima podaljševanje, temveč zgolj »pravočasni« konec delovne dobe (ne prej, a nikakor tudi ne kasneje).

Reforma se tako pretvarja, da obstaja, čeprav v strogem in polnem smislu še ne obstaja. A velja tudi nasprotno. Ko se tovrstna reforma odpravi na pogajanja s sindikati, ki so zavrnili njeno predhodnico, izvaja drugačen manever. Pretvarja se, da ne obstaja, ponuja kratkoročne koncesije in tolaži petinpetdesetletno sindikalno bazo, da noče nič hudega. V trenutku pa, ko se odprejo šampanjci in se začne slavje ob njenem rojstvu, se izmuzne na samo in začne – seveda zgolj informativno – računati, kdo je bolj in kdo manj vreden, kdo živi v iluziji, da si pokojnino zasluži, in kdo si je pokojnino resnično zaslužil in prislužil. Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade – kaj pa še? Zarečenega kruha se največ poje – ah, neumnost! Brez dela ni jela – no, to pa že.

Če mi sledite, se najbrž sprašujete, od kod pokojninska reforma, ki se zdi le skupek črk na papirju, črpa to nenavadno, skorajda demonično eksistenco. Kdo jo je ustvaril? Vrnimo se na začetek, k tistemu ničvrednemu kupu papirja, ki ga je v dar dobil minister Vizjak. Vsem tistim nekdanjim zakonom ni skupno le to, da so zaradi SDS in priložnostnih partnerjev padli na referendumu. Druži jih tudi nenavadna jezikovna usoda, ki je v veliki meri prispevala k njihovi zavrnitvi. Prva dva zakona sta v tem pogledu elementarna. Malo delo se že sliši slabo, tako slabo, da ga ni rešila niti vulgarna študentska domislica (»malo delo, veliko sranje«). Preprečevanje dela na črno je, nasprotno, nekaj najbolj samoumevnega, zato so ga mojstri preoblikovali v »medsosedsko pomoč«, svetinjo slovenske družbene vezi – in sodba je bila podpisana.

A kako je s »pokojninsko reformo«? Zveni tako nevtralno in tako nujno, da začnemo verjeti, da je tudi njena vsebina načelno vselej enaka in enako nujna. In ker je tako, jo vsi načelno podpiramo – a ne še ta hip. Ko jo zavrnemo, sklenemo popoln kompromis: mi bomo zadovoljni, reforma pa bo sprejeta. Prav v veri, ki pozabi na časovno dimenzijo, pa se skriva najhujša past. Reforma ne bo vselej ista in ne bo vselej enako nujna. Nujna bo vsako leto bolj – in vsako leto bo bolj vseeno, kaj v njej piše. Drži, na to je prejšnja vlada eksplicitno opozarjala, a vsega je bilo konec v trenutku, ko je prvemu ušla floskula o tem, da bodo nasledniki morali »ugrizniti v TO kislo jabolko«. Ugriznili so in še bodo grizli, a kislo bo nam. Zarečenega kruha se največ poje, a jedli ne bomo mi. Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade – morda, a mi z njim.