Jasno, da je kriza samo izgovor, da se še preostanek družbenega premoženja spravi na privatne tekoče račune na Cipru, ima pa realne učinke. V prestolnici se v sobicah zbirajo meščani in se pogovarjajo, kako bodo pozimi hodili na kmete menjat obleko od Karitasa za krompir. Repa in zelje bosta ponovno dobila veljavo, ki sta jo imela leta 1954.
Vzeli so nam vse, kar smo imeli, zdaj pa bomo račune plačali tako, da nam bo vlada pobrala tudi tisto, česar nimamo. Sanjarim o lepem življenju v počitniški hišici v Port Sudanu. Tja bi se čez zimo preselil.
Potem pa zagledam prelepi grafit na zidu in ponovno me zagrabi vedro veselje do življenja. "I feel Slovakia". Še so geniji na svetu. Ne moreš kar tako ubiti žilavega slovenskega duha. Smrt je zgolj priložnost za preživele. Spomnim se Janeza Drnovška.
Med enim od zasedanj generalne skupščine Združenih narodov v New Yorku sem pokojnega predsednika vprašal, kakšen je prispevek Slovenije k razvoju evropske ideje. Najprej me je pogledal, kot da sem ga užalil. To je bilo, še preden je bila Slovenija sprejeta v EU, Drnovšek pa je bil zelo občutljiv politik. Ravnokar se je odločal, če naj Robertu Mugabeju stisne roko ali ne, ker je predsednika Zimbabveja Evropska unija izolirala zaradi agrarne reforme. Odločil se je, da bo pristopil k njemu, še prej pa mi je odgovoril na vprašanje. "Slovenija je najbolj razvita, najbolj demokratična in najbolj stabilna republika nekdanje Jugoslavije. Mi smo zgodba o uspehu. To mi vsi govorijo in to je naš prispevek Evropi."
Skrivnost uspeha Slovenije je bila v tem, kar so tujci videli v njej, ne pa v tem, kar je v resnici bila. Delovala je tako kot nemški industrialec na Schindlerjevem seznamu: "Prezentacija!"
Med osamosvojitvijo je bila Ljubljana svetovna prestolnica marketinških agencij, gradnja državnosti pa sijajna reklamna akcija. Država je prodajala samo sebe kot pokrajino iz reklamnih filmov za Fructal, kjer je režiser Jaka Judnič skrbno pazil, da na nobenem posnetku narave ni bilo videti električnih kablov. Ta duh je ostal. Med predsedovanjem EU je vladno birokracijo najbolj skrbelo, če bo Slovenija v Bruslju znala vzbuditi vtis, da je država, ki resnično obstaja. Predsedovanje EU je moralo uspeti, pa tudi če gre vse drugo k hudiču. Predstava je bila sijajna. Tudi predsedovanje največji ekonomski skupnosti na svetu je bila zgolj priložnost za promocijo Slovenije.
Promocija Slovenije je bila vedno neizživeta ambicija vsake politične generacije. Najprej so v sprejemnih sobah veleposlaništev in trgovinskih predstavništev po svetu viseli kar plakati reklamne akcije za slovenski turizem iz časov socializma in Fructalovi koledarji. Slovenija je bila Bled in Logarska dolina, ki se jima je pridružil Piran. Podalpska narava in beneška arhitektura, to bi moralo delovati. In kazalo je kar dobro. Plakate so nasledile rože, ki so spominjale na turistično akcijo za Španijo in potem ta prečudovita besedna igra: I feel Slovakia.
Vse akcije za promocijo Slovenije so se namreč končale enako. V trenutku triumfa, ko je naš atlet stal na najvišji stopnički, se je zaslišala slovaška himna. Njeni mogočni zvoki so odmevali med sprejemom predsednika republike. George Bush je slovenskega premierja pozdravil kot predsednika Slovaške. Ko se je človek v najbolj odročnih krajih sveta predstavljal kot Slovenec, so mu takoj odvrnili s prepoznanjem in nasmehom. "Včasih ste bili Češkoslovaška, ne?" In potem je sledilo mučno pojasnjevanje, da ne. Mi smo najbolj razvita, najbolj demokratična in najbolj zahodna republika nekdanje države, ki je nočemo več niti omenjati. Pa ni nič pomagalo. Vsa slovenska proračunska sredstva so šla za promocijo Slovaške.
Ni čudno, da je potem prišla kriza. Premier je napovedal, da bomo končali kot Grčija, če ne sprejmemo njegovega revolucionarnega načrta za ekonomski prevrat. In ni hudič, nikjer na svetu niso zapisali, da je pred bankrotom Slovaška. Ne. Financial Times je pravilno zapisal, da je Slovenija na tem, da preskoči odplačevanje dolgov. Previdni Economist je Slovenijo dal v oklepaj, da mogoče pa bo res propadla. Der Spiegel je povzel, da je kreditno nesposobna Slovenija najnovejša skrb Evrope. La Repubblica je z velikim naslovom z olajšanjem ugotavljala, da Grčija, Španija in Italija niso same na svetu. Tu je še Slovenija. Potem je sledila poplava člankov. In niti eden ni pravilno ugotovil, da je prišlo do pomote in je v težavah v resnici Slovaška.
Zdaj pa sem že jaz zaskrbljen. Dvajset let smo se ukvarjali s tem, kako bi svetu pojasnili, kako Slovenija ni nekdanja sovjetska kolonija iz varšavskega pakta, ampak najbolj demokratična država, ki ni na Balkanu. In vedno so nas zamešali s Slovaško. Zdaj pa obstaja resna nevarnost, da nas bodo ob primerjavah z Grki začeli pravilno opisovati kot lene Slovence, ki so desetletja živeli prek vseh svojih zmožnosti, medtem ko so Nemci trdo delali. Se spomnite, kaj so Slovenci pred enim letom govorili o Grkih? Isto bo zdaj cela Evropa govorila o Sloveniji. Tega ne smemo dopustiti. Vse drugo lahko vlada poreže, sredstva za promocijo Slovaške pa mora popeteriti. Zamislijo naj si globalno akcijo, po kateri nihče ne bo vedel, da Slovenija obstaja, vsi pa bodo vedeli za Slovaško. To ne bi smelo biti težko. Vse akcije za promocijo Slovenije so imele ta učinek. Kaj je zdaj narobe, da vsi vedo za nas ravno v trenutku, ko bi se radi skrili?
Na razcvet dolžniške krize se je treba pripraviti. Delovati pa je treba tudi navznoter in se zgledovati po uspešnih sosedih iz srednje Evrope. Madžarska je prva, ki pade na pamet. "Dvajset let zapora za dvajset let oblasti," je bil slogan skrajne desnice na zadnjih volitvah. Za vse, ki so bili kdaj koli v vladi in opoziciji.
