Volje se merijo med sabo. Merjenje se konča, ko ena brezpogojno zmaga, druge pa se uklonijo ali so eliminirane. Med voljami ni razprave in zato niti dogovorov ali kompromisov. Dokler gre za merjenje volj, tudi spoštovanje dogovorov ni mogoče. Pritoževanje tistega, ki je injiciral boj na vse ali nič med voljami, da se njegovi nasprotniki ne držijo dogovorov, je absurdno. Volja je nihilistična. Kdor se drži dogovorov, lahko izgubljanje pozicij pripiše samemu sebi. In dokler traja vojna volj, ni mogoče nič drugega: je totalna. Zato vlada, ki jo ofenzivno vojskuje, ne more narediti ničesar, ker ta vojna ne prinaša nobene rešitve - lahko jo le bije do konca. Šele potem se lahko loti vprašanj in problemov, zaradi katerih je - kot bi nas rada prepričala - to vojno sprožila. V logiki volje kot absolutne politične sile je, da lahko preide k obravnavi točk na dnevnem redu samo kot samovolja. In njeno reševanje problemov ne more biti nič drugega kot samovolja.
Problem pri nas je, da vprašanje vpisa fiskalnega pravila v ustavo ni šele zdaj postalo "le še vprašanje politične volje", marveč je to že od vsega začetka bilo. Tak pristop k vprašanju je preventivno izključil razpravo. Vlada je razpravo v najboljšem primeru le slabo simulirala. Vlada in njene tete in strici iz (evropskega) ozadja so od vsega začetka dali vedeti, da je fiskalno pravilo treba vpisati v ustavo. Vnos tega pravila v ustavo je bil od vsega začetka vprašanje volje.
In zato je "politična volja", o kateri govori poslanec B. G., od vsega začetka skregana s politično pametjo. Skregana ne zato, ker se s pametjo krega, temveč zato, ker jo je preprosto izključila iz igre. Zahteva po vpisu fiskalnega pravila v našo ustavo je od samega začetka iracionalna. Namesto prepričevanja imamo že vseskozi opraviti z izsiljevanjem in zastraševanjem. Če tega, kar nam vlada in njeni evropski botri in botre vsiljujejo, ne bomo hvaležno in ponižno sprejeli, bo po nas. Če že zdaj vse več ljudi vse težje živi, bo potem še nepredstavljivo huje, vedno znova slišimo. V mirnodobnem času nam preprodajajo perspektivo, ki jo je Churchill Britancem nakazal na začetku vsiljene vojne: kri, znoj in solze. Tu in zdaj je to napoved vojne lastnemu prebivalstvu. Izbire v resnici ni. Če si ne bomo pustili vzeti vsega, po čemer hlastajo, nam bodo vse to vzeli. Če se ne bomo hoteli odpovedati suverenosti z vpisom fiskalnega pravila v ustavo, bomo suverenost izgubili, razlaga slovenski premier.
Zamislimo se nad razlago, ki jo je pred kratkim ponudil finančni minister trenutne vlade: "Če bi fiskalno pravilo zapisali v navaden zakon, bi lahko kadarkoli to pravilo z drugim zakonom obšli. V evropski pogodbi pa piše, da moramo to pravilo zapisati na trden in trajen način." Zato je nujen zapis v ustavo. Minister javno razlaga, da zakoni ne pomenijo nič! Razlaga, da se zakone sprejema zato, da se izigrava zakone! in to "kadarkoli", poljubno. (Mar ta vlada zato sprejema toliko zakonov?) Za ministra Janševe vlade so zakoni brez avtoritete in veljave, neobvezujoči! Ampak zanj ni problematično to, da zakon v očeh te vlade ne velja nič, temveč to, da se bodo evropski botri in botre vznejevoljili, če bomo o fiskalnem pravilu imeli ustrezen zakon, ne pa zapisa v ustavi. Toda kje je zagotovilo, da se z ustavo poslej ne bo delalo tako, kot se po ministrovih besedah ravna z zakoni? Da se bo poslej eno ustavno določilo "kadarkoli" obšlo z drugim? Kaj če gre pri tem za to, da se avtoriteto ustave razveljavi enako, kot se je razveljavilo avtoriteto zakonov? Za človeka takšnega slovesa, kakršen se drži trenutnega predsednika trenutne vlade, je po mojem mnenju glavni pomen zapisa fiskalnega pravila v ustavo v tem, da se ustvari precedens za spreminjanje ustave pod političnim pritiskom. "Kadarkoli", poljubno, če tako hoče zmagovita "politična volja". V najbolj elementarnem interesu velike večine prebivalstva je, da se ustvaritve takega precedensa ne dopusti.
Obče mesto vsiljevalcev zapisa fiskalnega pravila v ustavo je, da bo to dejanje poslalo želeni signal finančnim trgom, čemur bo sledila popustitev posojilnega krča, spet se bo investiralo, slovensko podjetništvo se bo pobralo, zagnan bo gospodarski razvoj itn. Poslanec B. G. je rekel več, kot bi mu bilo treba: Vpis fiskalnega pravila v ustavo je potreben za zvišanje bonitetnih ocen Slovenije, ob čemer primerjave s Francijo, ki fiskalnega pravila ne bo zapisala v ustavo, ne zdržijo, češ da Francija ni v takem krču kot Slovenija.
Problem s Francijo je za naše fiskalne ustavodajalce v tem, da ima socialistično vlado, ki je sicer v vseh pogledih zmerna, je pa zlomila nemški monopol nad tako imenovanim reševanjem sedanje krize. Pod našo nemškutarsko vlado se alternativni francoski pristop k obvladovanju krize zamolčuje. Pri tem ne gre za to, da je Francija v drugačnem položaju kot Slovenija, marveč da k tako imenovanemu reševanju krize pristopa drugače kot naša vlada, ki je svoj obstoj vezala na nemško "strogo doktrino varčevanja". S temi besedami je naš premier označil aktualno historično repeticijo modela "Arbeit macht frei".
Problem s personificiranimi "finančnimi trgi" je globlji. Predstava o njihovem (samo)regulativnem delovanju se praviloma sklicuje na "nevidno roko" pri Adamu Smithu. Vendar pri Smithu takih neumnosti ne najdemo. V Bogastvu narodov ni trga, ki vlada, pač pa razmislek o tem, kako lahko vlada s pomočjo trga bolje opravlja svoje delo. V tem smislu je, kot se je malo pred smrtjo izrazil Giovanni Arrighi, trg nevidna roka vlade. Ta formulacija nam lahko pomaga razumeti, kaj se dogaja, ko se vlada danes sklicuje na finančne trge. Nevidna roka, ki nas stiska za vrat, ni roka trga.
