Priročnik bi zaobjemal preživitvene in politične strategije ljudi, ki so spoznali, da je njihov pogajalski položaj v družbi majhen ali pa ga sploh nimajo, da je splošna morala odlepljena od resničnega življenja, da so se glede na preostale pičle možnosti znašli na slepih tirnicah in so tako pač prisiljeni iztiriti. Tukaj nimam v mislih projekta spreminjanja sveta, ampak poseganje v trenutne življenjske pogoje, ki so sestavljeni tako iz dela, izobraževanja, bivanja kot iz prostega časa, druženja in drugih aktivnosti. Svojim potrebam in željam, ki zadevajo naše konkretno življenje, se odrečemo, če se vdamo v vladavino krizne diktature. Govoriti o svojih potrebah in imeti želje v času krize ne bi smelo biti ne objestno in ne utopično.

Toda naj se vrnem na začetek, k priročniku za preživetje v družbi. Presežek takega vodiča bi lahko bilo nesramno agitiranje k civilni nepokorščini, kar seveda vključuje kršenje pravil in zakonov, pisanih in nepisanih, ki kratijo svobodno in dostojno življenje. Vodič ne bi bil novi manifest, ampak uporabno gradivo, priročnik za boj za pogajalsko pozicijo pri zadevah, ki vsakemu od nas bistveno začrtujejo življenje.

K praksi. Eno od priporočil iz preživitvene votline bi lahko bila samoredukcija cen. Gre za preverjeno strategijo, ko se prebivalci zaradi vsesplošne draginje, neutemeljenega zviševanja cen ali zmanjšanega dostopa do osnovnih dobrin in storitev odločijo, da ne bodo več plačevali celotne cene. Ko se je leta 1974 v Italiji podražil javni prevoz za 20 do 50 odstotkov, so se v Torinu delavci Fiata organizirali in začeli s samoredukcijo cene vozovnice. Dosegli so, da je regionalna oblast pritisnila na prevozna podjetja, ki so nazadnje znižala ceno vozovnice na prejšnjo vrednost. Samoredukcija cen je dosegla nove razsežnosti v Piemontu, ko so se zvišale tarife za elektriko. Za plačevanje polovične vrednosti računa se je s podporo sindikatov odločilo kar 150.000 družin iz delavskega in nižjega srednjega razreda. Odpor je prečkal razredne meje, ko so se jim pridružili tudi učitelji in javni uslužbenci, od katerih se že od nekdaj pričakuje, da slepo izpolnjujejo vladne smernice. V Andaluziji so letos poleti španski aktivisti, ne da bi plačali, napolnili vozičke v supermarketih in razdelili hrano ljudskim kuhinjam, ki jim je zaradi povečanega povpraševanja začelo primanjkovati hrane.

Morda bi v našem prostoru lahko povlekli vzporednico z nepokorščino Vegradovih delavcev, ki so se zedinili, da ne bodo plačevali najemnine za bivanje v Vegradovem domu, dokler se jim iz stečajne mase ne izplača vseh plač in prispevkov. Toda na julijskem sestanku v domu na ulici Vide Pregarčeve jim je znani sindikalist pridigal, da njihov upor proti temu, da nimajo nobenega dostopa do stečajne mase, ni pravičen do delavcev iz velenjskega Vegradovega doma, ki pa še vedno plačujejo najemnino. Danes od velikih sindikalistov očitno ne moremo pričakovati podpore pri samoredukciji cen.

Samoredukcija cen je smiselna, ima učinek in politični potencial za spremembo življenjskih pogojev le, če je čim bolj množična. Prav glede množičnosti se mi zastavlja vprašanje. Tako kot zgoraj omenjeni sindikalist je marsikdo od nas zakone tako ponotranjil, da smo sami pripravljeni opravljati vlogo nadzornikov in policistov. Ker nas pod velikimi kršitelji zakonov navdajajo občutki nemoči, se ob detektiranju malih prekrškov spremenimo v male neuradne represivne organe in sami posežemo po sredstvih nadzora, izključevanja ipd. Bolj ko smo pri tem dosledni, bolj pravične se počutimo. Če ponazorim: v bližini našega naselja se nahajata dve srednji šoli in dve trgovski središči. Dijaki v času odmora hodijo po malico, embalažo pa odvržejo na tla in pogled na vse tiste smeti res ni prijeten. Tako je na zboru stanovalcev vzniknila "civilna iniciativa", ki je imela pobudnike in simpatizerje tudi v drugih blokih, da se dijakom dostop do trgovin skozi naselje onemogoči z ograjo. Nekateri bi se očitno bolje počutili v naselju, ki bi bolj spominjalo na Povšetovo. Druga ideja je imela bolj trendovski pridih, in sicer da bi postavili znake z oznanili Privatno zemljišče. Ljudje naj bi se vedli bolj pazljivo na privatnem zemljišču kot na javni površini. Naslednji primer privatnosti zadeva smetarnice. Smetarnice našega naselja obiskuje starejši gospod. Svoje kolo, katerega balanca je ovešena z vrečkami, nasloni na steno in pobrska po zabojnikih. Sosedje pravijo, da starec ponoči krade kolesa. In mogoče jih, ne vem. Toda nekatere smetarnice so začeli zaklepati, čeprav notri ne shranjujemo biciklov.

V sebi smo vzgojili miniaturne represivne organe, ki so vedno v pripravljenosti za alarm, mi pa smo nenehno na preži za tujimi napakami. Dajejo nam mala sebična zadovoljstva, da smo boljši od drugih, ker se držimo reda. Prav ti mali podmazani aparati v nas so vir nesvobode, saj moralistično s svojimi malenkostnimi pravili razkrajajo skupnost in nam samim ne pustijo misliti zunaj zakonov in reflektirati lastnih življenjskih pogojev. Ti mali implantati (morda so nam bili vcepljeni) nas držijo v stanju državljanske poslušnosti, in ne da bi se zavedali, prek njihove reakcionarnosti discipliniramo sami sebe. Tako smo bolj dovzetni, da se poistovetimo z vsiljenimi podobami dolžnikov, zajedalcev javnih storitev, državnih parazitov. Tu gre za direkten napad na naša življenja. Ali smo sposobni izgnati iz sebe te represivne težnje in začeti razmišljati o svojih potrebah in željah, delovati v dobro sebe in skupnosti, ne da bi imeli občutek, da smo neracionalni in razsipni?

Verjetno so priročniki za preživetje že spisani, samo da ne krožijo med nami. In tudi če ne bi bili, je pomembneje, da se izkušnje in prakse, usmerjene proti represiji in izžemanju ljudi, prenašajo iz preteklosti in iz ožjih skupnosti, se razvijajo in udejanjajo kot preživitvene ali kot politične strategije ušivih civilistov.