Ni trajalo dolgo, pa so se pod težo dogajanja po prvi svetovni vojni še med Slovenci pojavili pročodrimski glasovi, najbrž najsilnejši od reformacijskih časov. Ob zgledih bratov Čehov, ki so si pravkar omislili svojo narodno cerkev pod zastavo velikega Jana Husa, in novopečenih bratov Srbov, ki so takšno cerkev imeli že tako rekoč od pomnjenja sem, so tudi Kranjci začeli tožiti nad nemilo usodo. Slednja jim je namreč namesto domačega patriarha za verskega poglavarja namenila odtujenega in brezbrižnega rimskega škofa. Ampak pomembno je opozoriti, da so takšne tožbe v srcu ujčkali najprej tisti, ki na Slovenskem z vero in cerkvijo že prej niso vedeli, kaj početi. Podobno se je češki narodnocerkveni eksperiment kmalu izkazal za stopnico k popolnemu odmiku od cerkvenega življenja.

V zadnjem mesecu se nasprotno zdi, da marsikje oživljeno geslo "Los von Rom" prihaja iz nedrij katoliške skupnosti. Vsaj na površini naj bi ga sprožila brezsrčna birokratska logika vatikanskih uradnikov. Ki da se nič ne menijo ne za minule zasluge priljubljenega dušnega pastirja ne za krščansko ljubezen in obzirnost. Toda čeravno je ob neusmiljenem mletju Petrovega stroja nelagodno skoraj vsakemu opazovalcu, se za ogorčenjem nad "mestom slave", kot Rim imenuje papeška himna, verjetno skriva nekaj drugega. Nekaj tako značilnega za te kraje.

Seveda je usodo bolehnega nadškofa na koncu bržkone res zapečatil kak vatikanski birokrat, ki nemara ne ve, kdo je Alojz Uran, in ima samo meglene predstave o tem, kje natančno je Ljubljana. Toda če bi že bilo mogoče, da se je gromozanska mariborska finančna luknja videla vse do okna Benedikta XVI., je povsem neverjetno, da bi bilo do tja vidno vsakdanje življenje nekdanjega metropolita ne ravno ključne cerkvene pokrajine.

Že lanskoletna hrvaška zgodba z istrsko Dajlo nas je naučila, kako hitro se skisa vreme med provinco, ki je še nedavno tega v en glas slavila svojega duhovnega očeta v Rimu, in njenim centrom. Omenjeno dogajanje ni bilo poučno le zaradi tega, ker sta med vzkliki navdušenja Benediktu XVI. in enako ogorčenim vpitjem "Proč z njim!" minila manj kot dva meseca, ampak se je videlo tudi, kako poceni naprodaj je pravzaprav takšno navdušenje. Šlo je za štiri milijone evrov. In nekaj ponosa.

V Sloveniji je na kocki več. Tisti, ki se pridušajo nad vatikanskimi mlini brez posluha za človeka, si nekako kupujejo miren spanec. V nasprotnem primeru bi se bilo treba ozreti v ogledalo in ugotoviti, da so se vse ključne stvari zgodile v Sloveniji in da so bili njihovi pobudniki v veliki večini Slovenci. V Sloveniji se je po slovenskih rokah odvilo zadnjih dvajset let cerkvenega udejstvovanja na družbenem parketu. Za katerega lahko zdaj mirno zapišemo, da je preprosto capljalo za družbo v celoti, s skrbnim izogibanjem bistvenim vprašanjem, globoki refleksiji o preteklosti in predvsem korenitim rezom. Zato tudi toliko naslanjanja na znano in preizkušeno, veliko manj na novo in še nepreverjeno. V okvir te širše zgodbe se je potem povsem na naših tleh umestila epopeja, ki je z nadškofovim dejanjem iz obupa doživela svoj nepričakovani zaplet. Trdno sem namreč prepričan, da je bil Uran vanjo vstavljen kot povsem obrobna figura, kot nekakšna kolateralna škoda, ki zaradi svojega stanja v kotu niti ne bi smela povzročati težav.

Čisto domača odločitev je bila tudi, da se v trenutku, ko je cerkvena različica "zgodbe o uspehu" s podobnim epilogom kot civilna že dobila odločilne razpoke, vodstvo dela, kot da je vse v najlepšem redu. Verjetno je ravno z demonstrativnim tiščanjem obeh upokojenih nadškofov v ospredje slednjima naredila najbolj medvedjo uslugo. Ko se zadnje dni spet skuša glavnino krivde za nastale zaplete naprtiti "sovražnim" medijem, naj mi bo tu dovoljen pristavek, da bi bila zgodba manj boleča, če bi pred tremi leti v laični sferi premogli vsaj nekaj prodornih novinarskih peres, ki bi se na Cerkev zares kaj spoznala, da jim ob prelomnih trenutkih ne bi bilo treba zgolj prepisovati uradnih izjav. Če bi imeli takšno srečo, bi tudi cerkveno vodstvo moralo prej stopiti s plina.

Kakor koli, za podrobnosti vsega opisanega dogajanja v "mestu slave" ne bi vedeli, če ne bi o njem tja prišli glasovi iz Slovenije in bržkone predlagali tudi ukrepe. Pečat so lahko tam pritisnili samo po njihovi pripovedi.

Četudi to ni nič bistveno novega, je za vsakega klenega Slovenca domneva, da lahko Slovenci kdaj naredijo celo kaj narobe, najhujši strup. Pravzaprav skoraj ni stvari, ki bi je ne bil pripravljen storiti v izognitev soočenju z njim. Zato se bo, oprt na travmatične izkušnje iz zgodovine, z veseljem oprijel prejkone na trhlih tleh stoječe trditve, da je z enim slovenskim škofom na križ pribita vsa Slovenija. In da so žeblje seveda priskrbeli hudobni tujci, od katerih nikdar nismo dobili ničesar dobrega. Tu ni nobene razlike med civilno in cerkveno sfero.

Koliko laže je namesto na rojake kot na vir težav pokazati na "jodlarje", Ogre, Lahe, Marsovce ali Klingone. Ali na na od sveta docela odmaknjene gospode v rdečih sutanah, ki se razen nekaterim ljubiteljem baroka ne morejo zdeti simpatični nikomur. Pa kajpak na postaranega papeža, ki nima karizme svojega predhodnika, zaradi česar nam o njem ni nerodno reči, da je bil zaveden.

Dr. Aleš Maver je zgodovinar in latinist in urednik spletnega portala casnik.si.