Takšne drakonske kazni, pravijo nekateri poznavalci, škofje redko dobijo, pa še tedaj gre običajno za primere hude grešnosti. Dva na ključna primera: leta 1998 je BBC poročal, da utegnejo iz Avstrije zaradi prestopkov spolne narave v Nemčijo ali na Švedsko izgnati nekdanjega du najskega nadškofa kardinala Groerja, ki so ga po pedofilskem škandalu sredi devetdesetih po tihem pospravili v neki samostan. A je Groer prehitel vatikanske mline in umrl. Lani jeseni je Sveti sedež na izgon iz domovine obsodil bivšega belgijskega škofa Van gheluweja, ki je več let spolno zlora bljal svojega nečaka; kam naj bi se podal na duhovno in psihološko zdra vljenje, niso sporočili. Podobno skriv nostno je tudi vodstvo slovenske Cer kve.

Nadškof Stres o ukrepu zoper Urana in razlogih zanj ne želi ali ne sme govoriti. Svojega predhodnika tako ne more ne braniti ne kritizirati. Vtis je, da si je nad njim umil roke. To je v Cerkvi že od davnih časov precej neljubo početje. Poleg tega je strategi ja »nismo pristojni, nismo seznanjeni« dolgoročno razdiralna. Če ni resnice – in kdo bi moral biti zanjo bolj vnet od Cerkve – se množijo polresnice in ugibanja. Uranove besede, povzete v zapisu šentjakobskega župnika, da se je pripravljen soočiti s svojimi dom nevnimi potomci, bodo zagotovo predmet novih špekulacij. Ali potem takem domnevni odrasli potomci ob stajajo? In kako si je mogoče razložiti dejstvo, da Uran sam ne pojasni dom nevno mu prizadejane krivice? So bila navodila Rima, ki naj bi jih kršil, nejasna in nedorečena, kot je slišati iz cerkvenih kuloarjev? Ne sme ali ne more govoriti? Vsa ta vprašanja, ki ne bodo ponehala, lahko v Cerkvi, kot rečeno, ustavijo z resnico, pa če je ta še tako boleča.

A z resnico je v Cerkvi že nekaj časa križ. Resnica o odgovornih za mari borsko polomijo je znana le v obrisih. Poznavalci pravijo, da se vatikanski sumi zgoščajo tudi okoli nadškofa Stresa, ki je v letih velikih in napačnih odločitev v Mariboru sedel na po membnih položajih v tej nadškofiji; nadškof Uran je tedaj »konservativno«, a uspešno vodil ljubljansko nadškofi jo. Res pa je, da preiskovalna komisija Svetega sedeža v Mariboru še ni opra vila svojega dela, zato še ni dokončno znano, kdo so objektivni in subjektivni krivci za največjo povojno sramoto slovenske katoliške cerkve. Ko bo, bo zanimivo opazovati, kaj šteje Vatikan za prekršek, zaradi katerega se celo priljubljenim ljudskim pastirjem blage nravi ni dovoljeno umakniti zgolj v zasebnost, ampak morajo kazen od služiti v pregnanstvu, kaj pa za deja nja, ki jih svojim pastirjem zlahka odpusti. Če so merila enaka, bi glede na razsežnosti mariborske afere velja lo priporočiti Vatikanu, da v Pulju ali Trstu osnuje kar kolonijo za bodoče mariborske pregnance.

Še najmanj eno razsežnost ima afera »izgon«. Znova opozarja na izrazito predmodernost Cerkve. Dr. Ivan Štuhec je včeraj po radiu dejal, da se morajo tisti, ki vstopajo v kleriški ali škofovski stan, zavedati, v kaj se poda jajo, in vzeti v zakup, da je vprašanje človekovih pravic s tega vidika sekun darno. Če smo ga prav razumeli, je hotel povedati, da je svoboda gibanja (ki jo zagotavlja 32. člen ustave) v Cerkvi relativna. Kadarkoli jo lahko suspendirajo. Uran državljan ima več pravic kot Uran škof. Četudi ta na to pristaja in je zato – formalno gledano – le žrtev svojih odločitev, je na mestu vprašanje, ali ni skrivnostno izganja nje škofov le boleč simptom cerkvene totalitarnosti. Še dobro, da jo na sebi kdaj občuti tudi škof.