Gorenak - to je tisti gospod, ki je na tacenski šoli za miličnike svoje sodelavce tako vneto prepričeval, naj se včlanijo v partijo, da so nekateri raje dali odpoved, kot ga še prenašali - je prijavil naslednje: "Najprej moramo nahranit tiste, ki pri nas doma nimajo kej jest, najprej moramo poskrbeti za tiste, ki so brez službe in vse ostalo, potem pa se bomo pogovarjali tudi o ostalih zadevah." "In nič prej," je še pribil, če ga kdo morda ni razumel.

Po vsem, kar je bilo dolga leta, zlasti pa zadnje dni napisano o izbrisanih, je jasno, da Gorenak, tako kot njegov šef Janša, dovolj dobro pozna človeška in pravna ozadja te mučne zgodbe. Njegova izjava je lahko zato le primitivni izpad oblastnika brez trohe vesti, ki je dolga leta zavestno zanikoval sodno potrjeno kršenje pravic tisočem prebivalcev Slovenije in prikrival svojo soodgovornost za nereševanje težav izbrisanih. Kot dolgoletni funkcionar in svetovalec na notranjem ministrstvu je namreč že od začetka 90. let s svojimi zgrešenimi ocenami in ravnanji aktivno prispeval k temu, da nam je evropsko sodišče na koncu prisolilo tako odmevno in drago zaušnico. A to še vseeno ni najhuje.

Najhuje je, da je z eno potezo, tokrat kot minister, meni nič tebi nič ukinil pravno državo, za zdaj simbolno. Sebe oziroma vlado je namreč implicitno razglasil za tistega, ki bo določal, katere pravice, varovane z zakonom, ustavo in razsodbami sodišč, bo država uresničila in katerih (še) ne. Janševo lakonično ugotovitev, da denarja za odškodnine ni, je tako - zvesti vojak pač - nadgradil v koncept.

Če bosta namreč minister Gorenak in vlada v svoji politični in človeški slepoti vztrajala in napovedano uresničila, to pomeni, da gre v kratkem pričakovati, da nobena sodna odločba, ki materialno poravnava kakšno od krivic, ne bo veljala v obliki, kot je bila izdana, pa četudi je bila krivica v nebo vpijoča in je komu uničila življenje. "Pri nas doma" bo namreč glede na krizne trende še dolgo kdo lačen ali brez službe in s tem "prioriteta", zaradi katere je po Gorenakovo dovoljeno arbitrarno določati, katero sodbo gre uresničiti in katere ne, ter s tem suspendirati pravni red. Tisti pravni red, za katerega je 10. februarja letos prisegel, da ga bo varoval, in katerega del je tudi uresničitev povsem jasne razsodbe ESČP. Ta, ponovimo še desetič, Sloveniji zapoveduje, da v enem letu pripravi mehanizem (shemo) za povračila, sicer bodo izbrisani, vseh petindvajset tisoč, lahko svoje pravice uveljavljali direktno v Strasbourgu.

Možno je sicer, da vladajočih politikov tudi to ne gane kaj prida. Če Gorenak ostane zvest logiki tipa "zakon, to smo mi", - se je je naučil na partijskih tečajih? - bo najbrž kar sam določil, komu se je zgodila krivica, če sploh, in kdaj bo "pri nas doma" napočil čas, da se jo poravna. Nemci imajo seveda srečo, da njihovega "izbrisa" ni urejal Vinko Gorenak v vladi Janeza Janše. Če bi ga, bi se razrušena Nemčija leta 1945 najbrž odločila, da bo reparacije za zlo, ki ga je povzročila, poravnala takrat, ko se bo sama tako odločila. Ko bo, recimo, "doma" nahranila vse lačne in zaposlila vse brezposelne.

Vinko Gorenak je kljub vsemu rahlo smešna politična figura. Politiki njegovega formata so namreč - vsaj verjeti želim v to - z nekaj sreče zamenljivi. Ker so preveč prozorni. Huje je z institucijami, ki so po definiciji na svetu zato, da nas varujejo pred moralnim zlom(om), na primer pred tem, da bi si kot družba zaradi skupinskih političnih zablod zakrivali oči pred krivicami, ki jih močni prizadevajo šibkim. Pogled v pretekli desetletji pokaže, da je vsaj ena od vplivnih izpustila priložnost, da bi se z visoko dvignjenim praporom evangelijskih vrednot postavila na čelo boja za poravnavo krivic ponižanim in razžaljenim, katerih edini greh je bil, da v predpisanem roku niso hoteli ali mogli postati slovenski državljani. Denimo zato, ker so ležali v bolnišnici v komi ali ker niso predvideli, da bodo ostali tudi brez stalnega prebivališča, če ne bodo vzeli ponujenega državljanstva.

Komisija Pravičnost in mir pri SŠK je od svoje ustanovitve sredi osemdesetih do jeseni 1995 pod vodstvom sedanjega ljubljanskega nadškofa Stresa priobčila 44 izjav. Niti v eni se niso dotaknili izbrisanih (so pa kar tri namenili aferi Smolnikar!). Tudi kasneje, ko je svoje povedalo ustavno sodišče, škofje niso čutili potrebe, da bi vlado odločno in odmevno pozvali, naj čim prej popravi krivice izbrisanim. Škof Stres je sicer te priznaval, a z dodatkom, s katerim je mahala desna politika - da vseh izbrisanih ni mogoče stlačiti v en paket in da je odgovornost vedno individualna. Ob tem je (v intervjuju za Dnevnik januarja 2004) poudaril, da sta krivice zagrešila "vlada in parlament, ki zdaj vpijeta popravimo krivice izbrisanim", in se ob tem retorično vprašal, zakaj bi jih bilo treba popraviti "ravno zdaj, pred volitvami". Da so izbrisani ostajali talec političnih preigravanj, v katerih so sodelovale prav vse politične opcije, je torej nedvomno prispevala tudi Cerkev, ki je spet enkrat pozabila na svoje temeljno poslanstvo.

In vendar je bilo že sredi devetdesetih kristalno jasno, za kaj gre. Tedanji varuh človekovih pravic Ivo Bizjak, krščanski demokrat in ne kakšna "sila kontinuitete", je že leta 1995 opozoril na stiske ljudi pri pridobivanju državljanstva in pri urejanju statusa tujcev. "Po petih letih ni dopustno upoštevati nobene navedbe o ravnanju posameznika, če ne gre za sum storitve kaznivega dejanja. Če pa gre za kaznivo dejanje, je treba izvesti z zakonom določene postopke," je bil razumen Bizjak. V poročilu varuha iz leta 1996 pa še jasneje piše, da so bili de facto stalni prebivalci Slovenije potem, ko so zanje začele veljati določbe zakona o tujcih, izbrisani iz registra prebivalstva, in da nesporno pri tem ni bil voden noben postopek in izdan noben akt. Kljub temu je tedanji notranji minister Andrej Šter še leta 2003 Matevžu Krivicu arogantno zabrusil, da je le v mlinu treba ponavljati povedano, on pa da mu mora še tretjič razlagati, "zakaj so njegove konfabulacije o domnevnem izbrisu oseb iz registra stalnega prebivalstva , ki naj bi ga februarja 1992 zagrešila slovenska oblast, zmotne".

Kdor noče videti, pač ne vidi. Od Tacna do Strasbourga je dolga, dolga pot.