Sodišče je pri tem upoštevalo tri temeljne zakone, in sicer o pravicah staršev, svobodi veroizpovedi in pravici otrok do telesne nedotakljivosti, pri čemer je presodilo, da z religijo spodbujeno obrezovanje mladoletnih dečkov, mimo njihove zavestno izražene volje, ni v otrokovem interesu.

Razsodba je sledila daljšemu procesu, v katerem je bil neki zdravnik, poimenovan zgolj dr. K., obtožen povzročitve telesne poškodbe štiriletnemu otroku. Leta 2010 je na željo muslimanskih staršev opravil obrezovanje dečka, zaradi kasnejše močne krvavitve in drugih zapletov pa sta ga slednja odpeljala na urgenco kölnske univerzitetne klinike, ki je obvestila policijo, ta pa je sprožila preiskavo. Dr. K. je bil oproščen obtožb, ker po oceni sodišča ni mogel vedeti, da je poseg lahko kaznivo dejanje. To tudi po omenjeni sodni odločitvi še ni, saj ji bo moralo pritrditi vsaj višje sodišče, je pa že zdaj opozorilo zdravnikom po vsej Nemčiji, da bodo za obredna obrezovanja lahko tudi kaznovani.

Kölnsko sodišče je združilo verske voditelje židovske in muslimanske skupnosti v protest zaradi kratenja verskih pravic, vznemirilo pa je še nekatere druge, ki v razumljivi odločitvi v prid otrokove integritete vidijo njene sicer nikjer utemeljene daljnosežne posledice. Ker razsodba posredno odreka (verujočim) staršem pravico, da brez otrokovega zavestnega pristanka nadaljujejo tisočletno tradicijo (oziroma zavezo, ki jo je Bog izrekel Abrahamu), so v njej krščanske skupnosti zaslutile odpiranje razprave o otrokovi zavestni odločitvi za pripadnost veri, ker jim je zdaj vsiljena s krstom kot dojenčkom. Stvarnejši so pomisleki tistih, ki se zavzeto bojujejo proti ostankom brutalnega obrednega obrezovanja oziroma spolnega pohabljanja deklic. Ti trdijo, da se lahko z začetim versko-civilnopravnim sporom o obrezovanju dečkov sproži izenačevanje obeh obredov in se izničijo mnoga prizadevanja, da se izkorenini barbarsko izživljanje nad dekleti, zaradi katerega je po oceni Svetovne zdravstvene organizacije danes na svetu prizadetih približno 140 milijonov žensk. Če je obrezovanje dečkov pri Judih božja zapoved, pri muslimanih prerokovo navodilo, izhajajoče iz Mohamedovih spisov (sune), je spolno pohabljanje deklic, ki se dogaja tudi v krščanstvu, egoistični in sadistični moški vsadek za ubijanje naravnega ženskega libida, ki je dobil versko konotacijo. Verski fanatizem to hitro spregleda, sodno vpletanje v za mnoge medicinske strokovnjake zdravju priporočljivo obrezovanje dečkov pa mu gre pri tem celo na roko. Južna Afrika in še nekatere države na črni celini so, denimo, prelepljene s plakati nasmejanih znanih moških, ki se hvalijo, da so obrezani in da so na to ponosni. Povod je mednarodno zastavljena akcija v boju proti aidsu, saj je po ameriških raziskavah pri heteroseksualnih moških možnost okužbe z njim za neobrezane dvakrat do trikrat verjetnejša. Zagotovo plakatov s "ponosnimi obrezanimi ženskami" ne bomo videli, a to ne pomeni, da verskim fundamentalistom, ki ga ukazujejo, ne bo dobrodošla prav bitka za versko pravico pri obrezovanju dečkov.

Razburjenje, ki ga je med Judi in muslimani sprožila odločitev kölnskega regionalnega sodišča, je mimo spletnih blogov, kjer cvetijo obojestranska skrajna stališča, za resne analitike preuranjeno. Med drugim so spomnili na podobno sporno sodno odločitev iz nemškega Giessna, kjer so turškemu mesarju leta 1995 prepovedali zakol živali v skladu z islamskim običajem brez poprejšnjega uspavanja. Proces se je res zavlekel na sedem let, na koncu pa je ustavno sodišče presodilo, da se prepoved ne more uveljaviti na splošno, ker so nekatere verske skupnosti zavezane k prehranjevanju v skladu s svojim verskim prepričanjem (za judovsko, ki zahteva praktično enak zakol v živo, prepoved ni veljala) in je to njihova ustavno zagotovljena pravica. Pred podobnim problemom se je znašla nizozemska politika, kjer je spodnji dom parlamenta lani izglasoval prepoved ritualnega zakola v skladu z muslimanskimi in judovskimi običaji, a senat prejšnji mesec ni dokončno potrdil spornega zakona.

Pravic živali in pravic otrok ne gre metati v isti koš, toda za enostavnimi odgovori se skrivajo zapletena vprašanja. "Bil sem navzoč na mnogih obrezovanjih in vselej sem bil blizu tega, da se onesvestim ali bruham. V židovskem ali krščanskem svetu ne poznam rituala, ki bi bil bolj moteč in plemenski, kot je 'bris' (židovski izraz za obred obrezovanja). Ritmično obredno prepevanje. Z odraslimi obkrožen otrok. In kričanje zaradi bolečine," je v osebno obarvanem komentarju na sodbo nemškega sodišča v levičarski židovski reviji Tikkun zapisal David Harris Gershon, ki je že pred časom v strahu pred tem strašljivim obredom skupaj z ženo molil, da se jima rodi deklica. Le kdo z normalno razvito empatijo, torej sposobnostjo zaznavanja čustev (in čutov) druge osebe, se ne bi strinjal.

V odmevih na kölnsko razsodbo pa so Judje svet neljubo spomnili, da je bil prvi nacistični protijudovski zakon utemeljen prav s podarjeno empatijo do živ(alsk)ega sveta in je v Nemčiji prepovedal zakol živali po židovskih prehrambnih pravilih. In prava ironija je, da je nacistični režim kot prvi na svetu leta 1933 sprejel prepoved vivisekcije, potem pa jo je neusmiljeno izvajal na lastni človeški vrsti, seveda na neželenih in uničenju namenjenih skupinah.

Prepovedi, ki zvečine burijo verska čustva in v ničemer ne prispevajo k ustvarjanju novih vrednot, so gnojilo fundamentalizma, tako verskega kot protiverskega in seveda vsega drugega, kar se je navsezadnje izkazalo tudi na proslavi slovenske državnosti, ko so začeli ideološki bojevniki iz žepov vleči križ in zvezdo. Evropa namesto njih potrebuje novo razsvetljenstvo, ne kot ponovitev tistega iz 18. stoletja, ampak kot čas posodobljenega razuma, ki bo opravil s populizmi, kakršnim smo priče od stigmatiziranja Romov in obarvanih migrantov do žena z naglavnimi rutami in obrezanih dečkov. Sicer se bo res uresničilo božje opozorilo Abrahamu, da kdor ne bo obrezan, bo odrezan od lastnega ljudstva. Da bodo vsi, ki ne živijo in mislijo kot JAZ, pokončani.