Za NLB vsa politika vedno govori, da mora ostati pod slovenskim nadzorom. In da mora delovati v korist državljanov. Zato bi pričakoval, da bo država vplačevala kapital po takih cenah, ki bi ta dva cilja zasledoval, ne pa da koristi zasebnim lastnikom, vključujoč pri nas osovraženo belgijsko KBC. Prvič se je to pokazalo spomladi 2008, torej že v času krize, ko so država in državna podjetja, brez KBC, z vplačilom delnic po ceni več kot 300 evrov oziroma krepko nad knjigovodsko vrednostjo preprečili, da bi banka postala kapitalsko neustrezna. Danes taka vplačila evropska komisija jemlje kot nedovoljeno državno pomoč, tako da je bil to dejansko tretji bančni bail-out v Evropi (po britanski Northern Rock in nemški IKB).

Ko država rešuje banko, ker je nihče drug noče, je z vidika davkoplačevalcev pravično, da to naredi po čim nižji ceni delnice. Na tak način se deleži zasebnih lastnikov v lastništvu banke razvodenijo. Zasebniki s tem izgubijo del ali vse upravljavske pravice in tako nosijo delno breme reševanja banke. Nošenje bremena reševanja je tudi eden od treh ključnih kriterijev, ki jih evropska komisija uporablja pri opredeljevanju do nedovoljene državne pomoči.

S tem ko je naša država - gre za čas prve Janševe vlade - vplačala delnice tako drago, je dejansko omogočila belgijski KBC, predvsem pa preostalim slovenskim zasebnikom zelo nizko razvodenitev lastniških deležev. Seveda krivično do slovenskih davkoplačevalcev.

Denimo, da smo bili v 2008 še močno pijani od slovenskega nacionalnega interesa in smo verjeli, da krize v Sloveniji ne bo. To ni več veljalo v letu 2010, ko se je Pahorjeva vlada odločila, da bo sama dokapitalizirala NLB. Pahorjeva vlada je pri tem še posebno zanimiva, ker je v svoji strategiji eksplicitno napisala, da je v slovenskem nacionalnem interesu, da je NLB celo v večinski slovenski lasti. Zato mi absolutno ni jasno, kaj se je motalo po glavi finančnega ministra Križaniča, ko je zahteval, da se banka dokapitalizira po 116 za delnico, kar je takrat ustrezalo njeni knjigovodski vrednosti. Dobro kapitalizirane evropske banke so takrat kotirale pri 0.6-kratniku knjigovodske vrednosti, večina pa okoli 0.4-kratnika. Slovenskih davkoplačevalcem nikoli ni bilo pojasnjeno, zakaj so z našim denarjem kupovali tako drago in jih s tem oškodovali.

Pa še drugi vidik. Belgijska KBC je po takšni ceni delnice vplačala le 5 milijonov evrov in ostala več kot 25-odstotna lastnica banke. Otroci v nižjih razredih osnovne šole vam znajo izračunati, koliko več bi morala vplačati za isti učinek, če bi bila cena delnice na primer 1 evro. In koliko manj bi zato vplačali davkoplačevalci in koliko višji donos bi od tega nekoč imeli. V Bruslju so ob takem darilu zagotovo odpirali šampanjce.

Da naš establišment ne živi na Zemlji, pa je postalo jasno ob zadnji dokapitalizaciji. Najprej velja povedati, zakaj smo sploh prišli v situacijo, ko se je hektično in praktično v zadnjih minutah pred skupščino iskala rešitev za zadostitev zahtevam Evropske bančne agencije (EBA) po zadostni kapitalski ustreznosti. To vse ne bi bilo potrebno, če bi lastniki, z državo na prvem mestu, opravili svojo nalogo. Banka Slovenije je enak količnik kapitalske ustreznosti kot zdaj EBA zahtevala spomladi 2011, dosegli pa naj bi ga do konca 2011. Pri tem je naš regulator eksplicitno zahteval dokapitalizacijo in ne doseganje kapitalske ustreznosti z nižanjem posojil, ki bi dodatno pritisnilo na prezadolženo gospodarstvo. Kmalu zatem je svojo zahtevo dodala EBA. Po ustreznih potezah organov upravljanja NLB so imeli lastniki, v imenu države AUKN, dovolj časa za zagotovitev kapitala. In danes bi bilo prav lepo videti poročilo z njihove strani o tem, kaj in koliko se je naredilo, predvsem pa kateri so bili ekonomski, finančni in pravni argumenti, da se ni nič naredilo do nastopa nove vlade februarja 2012, ko so za zadostitev zahtevi EBA ostali borni štirje meseci. Vprašanje ni zgolj retorično. Vsi vidimo, kaj se dogaja na primer v Španiji, ko je zaradi podobnih težav bančnega sistema gospodarstvo v prostem padu, zaradi nesposobnosti zagotavljanja kapitala iz lastnih virov pa se država rekordno drago zadolžuje. Zato si vprašanje, zakaj je bila narejena sistematična škoda slovenskemu gospodarstvu in državi, nedvomno zasluži parlamentarne razprave.

Pred dvema tednoma je v javnost prišla vest, da se bo tokratna dokapitalizacija NLB vršila po ceni 68 evrov za delnico, enako ceno pa naj bi imela morebitna konverzija tako imenovane pogojno zamenljive obveznice v navadne delnice. Ta cena je približno 75 odstotkov knjigovodske vrednosti delnic. Banke v tujini danes kotirajo večinoma med 10 in 20 odstotki. Delnica je skratka precenjena. Vendar je kljub temu AUKN, ki je bila pred tem odgovorna za pravočasno izvedbo dokapitalizacije, na poslance naslovila pismo, kjer je opozarjala, da želi vlada z dokapitalizacijo omogočiti belgijski KBC na pol zastonj prevzem večinskega dela banke. In tako resno analitično oceno so politika in mediji vzeli za suho zlato in teden dni kot papige ponavljali eno in isto neumnost. Na sredini skupščini se je potem pokazalo, da nekega silnega interesa za napol zastonj prevzem po previsoki ceni ni, pa še cena delnice se je znižala na 41 evrov. S pojasnilom, da sicer utegne evropska komisija nakup pogojno zamenljive obveznice s strani države jemati kot nedovoljeno državno pomoč, saj pri previsoki ceni zasebni lastniki ne nosijo zadostnega bremena. Si predstavljate? Pri nas so parlament in mediji govorili, da gre za prepoceni prodajo pod mizo, evropska komisija pa, da je cena previsoka in bo prišlo do nedovoljene državne pomoči!?

Ko vse to spremljam v medijih, se mi zdi, da gre za serije neposrednih vklapljanj z Lune. A se ti ljudje sploh zavedajo, kaj se dogaja po svetu? Na primer v Španiji. Španija je na prelomni točki, ko mora zagotoviti veliko kapitala za svoje banke in istočasno doseči strog proračunski cilj. Tako kot Slovenija. Kot država pri tem nima več opcij. Če država sanira banke, bo zgrešila proračunski cilj in bo zaradi tega na udaru trgov, ko se bo skušala ponovno zadolževati. Če zadosti proračunskim ciljem, bo lep del njenega bančnega sistema pred bankrotom, država pa spet na udaru. Slovenija ima za razliko od Španije še vedno neko majhno možnost, da do primanjkljaja bank pride od zasebnih investitorjev. Zapravimo to možnost in bomo ravno tako kot Španija prosili za pomoč EU. Najkasneje januarja 2013. In nekateri se bodo očitno potrudili, da bomo zakockali še zadnjo možnost, da se temu izognemo.