Veliko je odvisno od pripovedovalca. Z zgodovino je tako kot z življenjem v velikih mestih. Včasih se človek iz nerazumljivih razlogov zbudi vzhičen in gre z veseljem v prometni kaos. Mesto je lepo in dobro. Tudi grde reči so lepe in dobre. Kakšen drug dan se zbudiš nerazpoložen, mesto pa z vso močjo nastopi zgolj kot okolje za razdraženost in jezo. V njem ni nič dobrega in lepega. Tudi lepe in dobre stvari so grde in slabe. Če je mesto dovolj veliko, si lahko privošči, da je ves čas enako in da je vsem hkrati prav. Z veliko zgodovino je enako. Vse je odvisno od tega, kje si vanjo stopil.

Lansko pomlad sem s kolegom Michelom Giorgiom stal sredi prvih dni revolucije na Tahrirju. Bil je trenutek predaha. Na eni strani so recitirali poezijo, pri spomeniku so zbijali šale na račun Hosnija Mubaraka, pri porisanem tanku je nekdo delil letake, nekdo drug pa je hodil okoli njega in ponujal v stanjol zavite koščke halve. Michele mi je potisnil v roko svoj fotoaparat in stopil k tanku, da ga slikam. Rekel sem mu, da jemanje spominkov med delom nosi nesrečo. Vztrajal je.

"Slikaj. Drugo leto bodo vsi trdili, da so bili tukaj. Tudi tisti, ki so zdaj doma in preklinjajo, bodo trdili, da so bili tukaj. Dobro je imeti fotografijo."

Malo sva še pogledala okoli in šla proti otoku Roda, kjer je bil sedež političnega krila Muslimanskih bratov. Ni nama bilo čisto jasno, kakšen odnos do revolucije ima najbolj množična politična organizacija v državi. Na Tahrirju so bili starejši člani bratovščine zelo zadržani in jih skoraj ni bilo opaziti. Mlajše člane pa je bilo težko ločiti od drugih ljudi na trgu. Vsi so ponujali svoje kontakte na facebooku, tam pa političnih in verskih razlik v resnici ni bilo.

Na sedežu Muslimanskih bratov je med sivobradimi starci pogovor vodil El Bajumi, ki je veljal za številko dve v organizaciji. So brati za revolucijo ali ne? Vtis so dajali, da bodo previdno počakali, kdo bo zmagal. "Mi aktivno sodelujemo v revoluciji," je odločno rekel El Bajumi. Hkrati pa si je pustil prostor za prav tako odločno zanikanje. "Vendar tega upora nismo mi niti začeli niti ga ne vodimo. To so začeli mladi ljudje, ki z nami nimajo nič in so se neodvisno od kogar koli organizirali na internetu. Nihče na trgu Tahrir ni držal korana v rokah kot političnega sporočila. Mi smo se jim pridružili, nočemo pa dati režimu priložnosti, da jih potolče s pretvezo, da se bori proti nam." Genialna formula.

Muslimanski brati so bili z eno nogo v eni zgodovini, z drugo pa v drugi. Ko danes novoizvoljeni predsednik egiptovske države Mohamed Morsi obljublja, kako bo do konca izpeljal revolucijo, ki jo je začel na trgu Tahrir, ga velja poslušati kot pripovedovalca, ki zna zgodbo prilagajati trenutnemu okusu poslušalcev. Morda pa bo revolucijo do konca speljal v okviru vojaškega režima in pri življenju ohranil oboje. Ob prvi obletnici še posebno, ko se kljub prvim znamenjem globoke razcepljenosti družbe revolucije še vsi spomnijo kot nečesa, pri čemer so vsi sodelovali. Za nazaj je potem vse logično.

Jaz imam s svojo zgodovino smolo. Običajno jo zamudim. Da ne bi kdaj prišlo do nesporazumov, skrbno hranim dokumente. V najbolj usodnem trenutku sem na poti iz prestolnice Zambije Lusake skozi Chomo in Zimbo vozil proti Livingstonu. V tistih krajih nisi mogel drugače, kot da si na vsakem koraku razmišljal o neodvisnosti. Na slavolokih so bledeli napisi, ki so klicali k praznovanju obletnice neodvisnosti, le da je bilo z vsakim desetletjem praznovanje bolj nesrečno. Kenneth Kaunda, ki je nase vzel čast, da je Zambijo osamosvojil in razglasil njeno neodvisnost, je do konca vztrajal pri svojem prvem sloganu: "Ena Zambija, en narod." Iz desetletja v desetletje ga je z vedno večjim navdušenjem ponavljal, dokler mu na stadionu neodvisnosti ni množica odgovorila z: "En vlak, ena postaja." V angleščini se je rimalo in mu sporočalo, da je od sanj o neodvisnosti ostalo samo nezadovoljstvo z revščino in pošastnimi socialnimi razlikami.

Bolj ko se je Toyotin hilux pomikal proti jugu, manj je bilo veselja z enim narodom. Slišati je bilo pripombe, da je ljudstvo Bemba, ki se hvali s tem, da je ustanovilo državo, "bolj iz Konga kot iz prave Zambije, in da lepo prosim, kaj pa Lozi, Nyanja in Tonga?" Slišati je bilo tudi strašno herezijo, da se je državi včasih reklo Severna Rodezija in da imajo prebivalci na jugu več skupnega z Zimbabvejem, ki se mu je včasih reklo Južna Rodezija. Ti pogovori so bili zelo delikatni. Zambiji je šlo nekaj časa zelo dobro zaradi visokih cen bakra, Zambijci pa so se počutili superiorne do svojih sosedov. Zimbabve je razglasil neodvisnost od Angležev samo eno leto za Zambijo, vendar je ostal rasistična država belcev, ki so s fašističnim režimom vladali nad večinskim črnskim prebivalstvom. Šele leta 1980 je Zimbabve postal svobodna afriška država, ki je podedovala sijajno industrijsko kmetijstvo in brezhiben šolski sistem.

Pot je tekla gladko. Skozi Livingstone sem šel na most čez reko Liwunga proti mejnemu prehodu. Pol dneva sem slonel na zapornicah in čakal, da me pripadnica obmejne policije Zimbabveja na roke vpiše v debelo knjigo za ljudi, ki želijo prečkati mejo s tujimi avtomobili. Bil je zelo počasen dan. Iz Zambije v Zimbabve in nazaj so čez rampo skakali tropi šimpanzov. Na smrt jih je zabavala za ograjo ujeta komična figura, ki ni mogla ne naprej ne nazaj. Zaklical sem jim, da tudi jaz prihajam s planeta opic, vendar so se samo še naprej krohotali.

Policistka me je čez nekaj ur poklicala. Skrbno je bila pregledala avtomobilsko dokumentacijo in sklenila, da je vse v najlepšem redu. V roke je vzela velik pečat in udarila v potni list. "Victoria Falls Road Barrier, Zimbabwe. 23. 12. 1990."