Vsa ta prežetost z novodobnimi grškimi miti pa je zapoznela. Že leta 2008 bi se lahko razblinili, ko je revija Fortune dotedanjo ekonomsko Kasandro, to je Nouriela Roubinija, razglasila za resničnega modreca, čeprav se je nad njim (in njemu podobnimi) še naprej uresničevalo Apolonovo prekletstvo. Mitološka Priamova hči je med drugim prerokovala uničenje Troje in opozorila Trojance na nevarnega darovanega lesenega konja, a ji niso verjeli in so jo proglašali za noro. V Turčiji rojeni ekonomist židovskega porekla in predavatelj na newyorški poslovni univerzi Stern pa je naletel na podobno nejevero in stigmatizacijo kolegov in politikov, ko je leta 2005 napovedal zlom ameriškega nepremičninskega trga in posledično svetovno recesijo.

Roubinijeve napovedi gospodarske krize so se izkazale za zelo točne in danes ni več posmehljivo poimenovan za doktorja Pogubo oziroma tistega, ki vso (ekonomsko) prihodnost vidi črno. To pa še ne pomeni, da njega in njemu podobne ekonomske mislece, med katerimi je zdaj medijsko najbolj izpostavljen Nobelov nagrajenec in kolumnist New York Timesa Paul Krugman, ljudstvo na splošno ne prišteva med zblaznele. Kot pri Apolonu in Kasandri je seveda posredi neuresničena ljubezen. Lepota neoliberalistične ekonomije je bila tolikšna, da so se vanjo zaljubili tako zahodni politiki kot bankirji in ekonomisti, zdaj pa jih ta hladnokrvno zavrača, celo z grožnjo o sodnem dnevu globalnega gospodarstva. In je vzniknilo prekletstvo užaljenih, po katerem naj nihče ne bi verjel tistemu, kar se mu dogaja pred očmi - od propada podjetij, prek rastoče brezposelnosti in revščine, do razpada socialne države in fašizacije družbe - in še posebej ne tistim, ki na vse to posebej opozarjajo. Zato Grki že drugič v dobrem mesecu dni niso bili povabljeni na volišča, da bi ocenili tovrstne pogubne prerokbe, ampak da jih razglasijo za lažne, celo nore, in se poklonijo novodobnim političnim in finančnim bogovom, ki se tako kot starodavni mitološki muhasto poigravajo z njihovo usodo.

Včerajšnji volilni rezultat je gotovo krojilo mešetarjenje na bruseljskem Olimpu, a ker nimamo opravka z bogovi iz Zevsovega hrama z vsemi človeškimi lastnostmi, ampak z ljudmi, ki se razglašajo za božanstva v evropskih vladnih in bančnih palačah, ga velja očistiti mitologije. Ni res, da je šlo za referendum o evru, ni res, da je šlo za merjenje moči med radikalno levico in skrajno desnico in prav tako ni res, da se Grki ne znajo (ne želijo) strezniti in zaživeti v okviru svojih realnih možnosti. Ni res, da je Grke pred volilno skrinjico žgečkala iracionalna želja pokazati Nemcem, kako se jim bodo uprli v morebitnem četrtfinalu evropskega nogometnega prvenstva, potem ko so evforično proslavili sobotno nenadejano uvrstitev v nadaljnje tekmovanje. Res je samo, da so bili že četrtič v zadnjih petih (kriznih) letih povabljeni na volišča ter da jim nihče ni ničesar ponudil v odločanje, ampak se jim je zgolj predstavil kot neizogibna usoda, iz katere so se rodili vsi miti o evropski in celo svetovni prelomnosti tokratnih grških volitev.

Rezultat je jasen. Grki ne verjamejo več v usodo niti v prerokbe, hkrati pa so videti do te mere zmedeni, da so popolnoma zmešali še lasten politični prostor. Ta je bil od konca vojaške diktature zvečine Pasokov, vse do letošnje pomladi pa izrazito dvodimenzionalen in kar dinastičen, razdeljen med družini Papandreu in Karamanlis. Verjetno bi tako tudi ostalo, če Evropska unija ne bi konec lanskega leta v kali zatrla referendumske pobude nekdanjega premiera Georga Papandreua o podpori pogojem za finančno pomoč Grčiji in izsilila volitve na mnogo bolj žgočo temo, namreč komu naj Grki še zaupajo, potem ko so jih evidentno žejne čez vodo vodili tako socialisti kot konservativci, na koncu pa se nad njimi izživljali še Evropska unija in Mednarodni denarni sklad. Žival, stisnjena v kot, se rešuje nagonsko, v usodo vdan ali (prazno)veren človek se prepušča t. i. višji sili, hladno razumen pa išče najbolj racionalno rešitev.

Jasnost prerokb v starogrški mitologiji ni bila čislana, zakaj bi bila v sedanji novogrški. Je torej volilni rezultat zapleteno sporočilo, ki ga je še treba razjasniti ali najbolj racionalen odgovor v kot stisnjenih volilcev. Grki so zgolj storili slednje, politika ni več njihov problem, ampak so oni postali problem (evropske) politike in ji hkrati prerokovali njeno usodo. In to povsem jasno, namreč če konservativci (Nova demokracija) ne bodo predstavili učinkovitega odgovora na javno dolžniško krizo z razumnim odrekanjem ljudi in še znosno socialno državo, bo radikalna levica (Siriza) zadeve pognala do točke, ki bo zahtevala revolucionarno ukrepanje. Skrajni desničarji (Zlata Zora) in (grški) komunisti čakajo v zasedi, da to revolucijo ugrabijo in jo skrojijo po svoje. O socialistih (Pasoku) oziroma levi sredini nima smisla izgubljati besed, saj tudi v Franciji trenutno zgolj gledamo reprizo tistega, kar se je v Grčiji zgodilo že leta 2009 in neslavno sklenilo 6. maja letos.

Ljudskega mandata torej v Grčiji ni dobil nihče, ker si ga tudi ne zasluži. Ravno slednje postaja vse bolj evropski in vse manj grški problem, saj od tamkajšnjega ljudstva tokrat mandata ni nihče niti želel, ampak ga je zgolj izsiljevalsko zahteval. Evropa s takim ultimatom, četudi sprejetim, enostavno ne more preživeti. Preočitno pa že postaja, da je grška kriza berlinsko-pariško-bruseljski zvarek, ki je ušel nadzoru in namesto združevalno začel delovati uničujoče za evro in EU kot celoto. "Brez evra in evropskih partnerjev je Nemčija samo še palček v primerjavi z ZDA in Kitajsko," zdaj v Bildu prerokuje Roubini, za katerega je dolgoročna finančna pomoč Grčiji po vzoru tiste, ki je je bila deležna po združitvi Vzhodna Nemčija, najcenejša rešitev. K temu bi po njegovem prispevala tudi devalvacija evra, denimo na raven dolarja, ki bi evrsko gospodarstvo vključno z državami PIGS naredila močno konkurenčno. Seveda ne morejo odločiti Grki. So pa Kasandre in je pogubno razglašati jih za zblaznele, ko z volilnim rezultatom to sporočajo.