"Z angeli tam zgoraj, ki bedijo nad mano, imam sklenjen pakt. Toliko časa bodo to počeli, kolikor bom po značaju dobra oseba. Ko bom začel biti preračunljiv za svoje koristi, bodo šli drugam."
Borut Pahor v Ona plus o svojem angelu varuhu
***
"Vi morate molčati, biti tiho in v kotu sedeti."
Poslanka PS Maša Kociper meni, da Gregor Virant nima najboljših referenc za angelčka
***
Veste, v pogojih družbe, ki so ji prali možgane, imajo kandidature politikov, ki izhajajo iz stare politične linije, nekakšno prednost, kajti kontekst deluje v njihov prid; tudi medijska struktura. Čeprav ne bi želel posploševati, imajo prednost, ki se jih potem drži, in tudi v tem primeru je bilo tako.
Lojze Peterle o tem zakaj je predsednik Türk priljubljen (Studio City, 11. junij 2012)
***
Pred leti sem v neki svoji kolumni zapisal, da Bog ni ustvaril Peterleta, da bi v politiki kaj razumel. To je demonstriral že ničkolikokrat, čeprav ne gre sicer spregledati, da je Peterle eden redkih politikov, ki se kot ptič feniks vedno znava dvigne iz pepela. A res je tudi, da takoj zatem pade v blato. "Pomotoma" je s krščanskimi demokrati zmagal na prvih volitvah. No, v resnici sicer ni zmagal, ker je leta 1990 dobila največ glasov predhodnica SD (ZK-SDP), na drugem mestu pa je bila predhodnica LDS (ZSMS). Šele na tretjem mestu so bili Peterletovi krščanski demokrati. A bili so najmočnejši znotraj Demosa in to so glavni protagonisti in ideologi koalicije razumeli kot napako v sistemu, zato so ga, ko se je prvič pokazala prilika, odplaknili. No, največkrat pa se je vendarle onemogočil sam. Tako ob združevanjih, razdruževanjih in drugih cirkuških akrobacijah ljudsko-krščanskih frakcij. Zadnji njegov večji politični ekskurz in flop je bila predsedniška kandidatura 2007. Ni veliko manjkalo, da bi se v drugi krog uvrstila dva leva kandidata. Predvsem zato, ker sta bila tako volilni štab kot sam nastop Peterleta katastrofalno slab. Vsako domnevno prednost mu je uspelo pretvoriti v poraz. Tako se je zaletel v domnevno visoke honorarje in prihodke univerzitetnega profesorja in raziskovalca dr. Türka, a se je na koncu razkrilo, da so manipulirali z vrednostmi celotnih raziskovalnih projektov. In nazadnje se je izkazalo, da so bili prihodki evroposlanca Peterleta višji od prihodkov šolnika dr. Türka. Zato je na koncu doživel pravi brodolom (32 odstotkov za Peterleta proti kar 68 odstotkom za dr. Türka). Zgodovina predsedniških volitev je res nespodbudna. Pa ne zato, ker imajo levičarji oprane, desničarji pa umazane možgane, ampak ker se praviloma desni kandidati ali onemogočijo sami ali pride do obračunavanja znotraj desnega bloka. A vendarle. Tisto najhujše pa se leta 2007 le ni zgodilo - v drugi krog se nista uvrstila dva leva kandidata.
No, tokrat je drugače. Obstaja realna možnost, pravzaprav največja verjetnost, da se v drugi krog uvrstita dva leva kandidata. To ne pomeni nujno dva kandidata levih vrednot, ampak dva kandidata politične levice. Takšen razplet je zelo realen, pa čeprav desnica prvič združuje svoje sile. A v napačnem kandidatu. Milan Zver je kandidat, ki bo težko ponovil relativno zmerni poraz Brezigarjeve ali vsaj presegel pičli izkupiček Peterleta. Še več, če bodo na desnici nespametno gladili Pahorja, se Zver še v drugi krog ne bo uvrstil. To bi bilo res ponižanje za Zvera. A še bolj za desnico in Majerjevo kompozicijo, ki beleži neuspeh za neuspehom. Po porazu leta 2008 so si obetali, da bodo na predčasnih volitvah pregazili levico, pa se ni izšlo. Naj so si še tako prizadevali omiliti občutek poraza z vpeljavo političnega novoreka ("relativni zmagovalec" etc.), je presoja o porazu ali zmagi odvisna od ene same podrobnosti: od aspiracij. Zato ni zmagovalka samo PS, ampak tudi NSi, ki se ji je uspelo po triletni abstinenci ponovno uvrstiti v DZ. A hkrati je životarjenje (malo znotraj malo zunaj DZ) stranke, ki v katoliški srednjeevropski Sloveniji nagovarja javnost s krščanskodemokratske prižnice, komaj razumljivo. A resnični in največji poraženec je vsekakor SDS, ki ji je dvorna agencija dva dni pred volitvami namerila astronomsko prednost pred PS. Zato ni čudno, da so že dva, tri dni pred volitvami odpirali šampanjce in zavzemali držo zmagovalcev. Delo je v petek, 2. decembra 2011, poročalo: "V SDS so očitno prepričani o zmagi, saj so pred volitvami in sestavo nove vlade socialnim partnerjem poslali izhodišča za nov socialni sporazum do leta 2014. Z njim bi radi dosegli družbeno soglasje o ciljih skupnega razvoja, nujnih korakih in rešitvah, ki vodijo k državi blaginje." Zmotili se niso v drži, zmotili so se v izidu.
A če se vrnemo k Pahorju in desnici. Če hoče desnica vsaj nagajati, če že ne ustaviti sedanjega predsednika Türka, potem mora nastopati kot angel varuh Pahorja; ga božati in hvaliti. V bistvu se mora na subtilni način prikrito odreči Zveru. Kajti če pride v drugi krog Zver, je rezultat volitev jasen. Če pa pride v drugi krog Pahor, agitirali pa so za Zvera, bodo težko množično nagovorili volilce, da gredo ponovno na volitve in v drugem krogu izbirajo pravega levega kandidata.
No, volilna tekma se v vsej ostrini še ni začela. In kolikor poznamo Majerjev značaj in njegove metode, bodo začeli v javnost curljati različni falsifikati diskvalifikacije. Paradoksno, ampak prvi bi moral biti za takšno umazano kampanjo proti lastni osebi zainteresiran dr. Türk. Še vedno so se v Sloveniji takšni dokumenti obrnili proti tistemu, ki jih ali producira ali ki bi naj od njih imel koristi.
Ali so to lekcijo absolvirali ali je niso, je težko reči, vsekakor pa Majer ne more iz svoje kože. Niso pa tudi dojeli, da o tem, kakšen volilni izid je normalen in legitimen, odločata samo volilni zakon in volilno razpoloženje. Lojze Peterle je v omenjenem pogovoru za Studio City še enkrat pokazal, da v politiki res ne razume ničesar. Ugotavljal je: "Predsednik republike mora biti predsednik vseh Slovencev." Nekdanji predsedniški kandidat ne razume funkcije, za katero si je prizadeval! Namreč, ne volimo plemenskega poglavarja, ampak predsednika republike; torej predsednika državljanov in državljank. Nato je dodal: "Torej za našo demokracijo ni normalno, da 22 let gledamo nadaljevanje iste politične linije na najvišjem državnem mestu." Za demokracijo je še kako normalno, da zmaga predstavnik natančno tiste politične linije, ki zna nagovoriti večino volilcev. Naj v evropskem parlamentu vpraša bavarske kolege, ali je za demokracijo normalno, da na Bavarskem celotno povojno obdobje (z eno samo izjemo) vlada CSU. Najbrž njegovega vprašanja ne bodo razumeli.
