Med predsedniško predvolilno kampanjo je bilo slišati veliko sloganov, eden pa je prevladoval nad vsemi drugimi. "Niti s prejšnjim režimom niti z Muslimanskimi brati." To je bila ideja. Prvi neposredno izvoljeni predsednik ne bo niti zastopnik restavracije diktature Hosnija Mubaraka niti predstavnik verskega totalitarizma Muslimanskih bratov. Na koncu bodo Egipčani izbirali samo med tem dvojim.

Neposredne volitve bi morale dokončno opraviti s starimi faraonskimi institucijami gospostva nad državljani in preprečiti nastanek novih. Trenutek je bil delikaten, ker so volitve potekale v času, ko država nima veljavne ustave in je tehnično še vedno parlamentarna vojaška diktatura.

Napovedi volitev so kazale, da se bosta v drugem krogu pomerila dva kandidata, od katerih eden ne bo premočno zaznamovan z Mubarakovim režimom, drugi pa ne bo neposredno zvezan z Muslimanskimi brati. Namesto s tem, kdo vse je kriv za zadnjih trideset let diktature in kolikokrat na dan moli demokratičen politik, se bosta ukvarjala s politiko zaposlovanja, pravne varnosti in izobraževanja državljanov. To so trije osnovni problemi sodobne egiptovske družbe. Vendar v avtoritarnih režimih nihče ni nedolžen in nihče ni pričakoval kandidata v beli poročni obleki. Dovolj je bilo, da ni bil preveč popacan.

Najbolje je kazalo nekdanjemu članu Muslimanskih bratov Abdelu Fotuahu, ki so ga vrgli iz organizacije zaradi preveč liberalnih nazorov. Zastopal je idejo verskega prepričanja v politiki, vendar brez fanatizma in ekskluzivnosti. V mladih letih je simpatiziral s terorizmom, vendar je vsa premočna čustva prežvečil v dolgi karieri političnega pragmatizma. V Evropi bi rekli, da se je iz člana Opusa Dei razvil v zmernega krščanskega demokrata. Drugi je bil nekdanji Mubarakov zunanji minister Amr Musa. Bil je sestavni del vojaške diktature, vendar je bil politik, ne pa vojak. Če je verjel v katerega od bogov, tega ni razglašal. Raje kot molil, je tekel v športnem parku Gezira na Zamaleku. Hkrati pa je v Mubarakovem ožjem krogu veljal za načelnega sitneža, ki je delal zgago ravno takrat, ko bi moral skloniti glavo in biti tiho. Vodil je samostojno zavezniško politiko do Palestincev in nagajal Združenim državam, kolikor je mogel. Na zahtevo Billa Clintona ga je Mubarak odstavil in izgnal v Sibirijo Arabske lige. Med ljudmi je zaradi tega veljal za enega zadnjih junakov arabskega nacionalizma. Bister in matematično preračunljiv. Idealen politik tranzicije v najboljši vzhodnoevropski tradiciji.

Oba sta od vsega začetka podpirala revolucijo na Tahrirju in uživala ugled, ki izhaja iz tega, da si bil pogumen, preden je bilo pogum popolnoma varno kazati. Logično bi bilo, da se bo večina Egipčanov odločila za enega ali drugega.

Končni izid tega dvoboja pa je bil skoraj komičen. Oba favorita sta končala na repu glasov. Največ jih je dobil okosteneli konservativni član Muslimanskih bratov Mohamed Mursi, ki se obsesivno ukvarja z vprašanji ženske mode, morale mladih ljudi in hoče kot organizacijski princip družbe vpeljati gorečo vero. Na prvem mestu je politik, ki predstavlja nočno moro vseh sodelujočih v spopadih na Tahrirju. Na drugem mestu je politik, proti kateremu so se borili. Ahmed Šafik je upokojen letalski general, ki je bil med revolucijo zadnji ministrski predsednik Hosnija Mubaraka. V nasprotju z vsemi pričakovanji se bosta za položaj predsednika Egipta pomerila prav zastopnik restavracije režima Hosnija Mubaraka in predstavnik verskega totalitarizma Muslimanskih bratov. Spopadla se bosta faraona iz dveh različnih dinastij. Ravno obratno od tega, kar so revolucionarji s Tahrirja pričakovali.

V enem letu po prevratu so revolucionarji spoznali, da revolucija in demokracija nista eno in isto. V revoluciji večina z močjo teles zruši oblast. V demokraciji jo večina z močjo svojih glasov vzpostavi. Vendar je simpatičnost demokracije ravno v njeni nepredvidljivosti in matematični kapricioznosti. Včasih se zgodi, da vladajo politiki, ki so izgubili in imajo za seboj zgolj manjšino volilcev. Mursi in Šafik sta skupaj dobila manj kot polovico vseh oddanih glasov, vsak posebej manj kot četrtino. Ostali so izbirali med bolj liberalnimi in laičnimi kandidati, ki so nastopali brez fanatizma. Volilni rezultat je pokazal sliko egiptovske družbe, ki je bila jasna že v devetdesetih letih. To ni homogena množica ljudi, ki se lahko odločajo zgolj med versko blaznostjo in vojaško diktaturo. Položaj je bolj zapleten. Skoraj toliko glasov kot Šafik je dobil socialistični kandidat Hamdin Sabahi. Najbolj presenetljivo je bilo dejstvo, da je zmagal v Aleksandriji in Suezu, ki sta veljala za trdnjavi fundamentalizma Muslimanskih bratov. Za verski oporišči politike nista veljala po naključju. Na parlamentarnih volitvah sta obe mesti močno prispevali k temu, da so Muslimanski brati dobili nekaj manj kot polovico vseh glasov v državi. Kaj se je zgodilo v pol leta? Pol leta so Muslimanski brati obvladovali parlament in ga pretvorili v festival čenčanja, kjer ni jasne meje med bogom in ustavo. Hkrati pa so poskušali z generali, ki še vedno vodijo državo, vzpostaviti neuspešno zavezništvo proti revolucionarjem s Tahrirja. Ljudje, ki so pokazali prezir do oborožene oblasti, so enako antipatični generalom kot fundamentalistom. Mubarakov letalski general je manj kot četrtino glasov dobil z vojaško mobilizacijo vseh institucij prejšnjega režima, na prvem mestu vojske in policije, ki sta tvorili njegovo jedro. Oba zmagovita kandidata sta pripadnika dveh najbolje organiziranih interesnih skupin v državi, ki imata na svoji strani kasarne in mošeje. Pa vendar oba skupaj nista zbrala niti polovice glasov. Vsak zase zastopata ozko manjšino.

V demokraciji se včasih zgodi, da vladajo politiki, ki zastopajo ozke interese manjšine in na volitvah niso zmagali. Egiptovska laična levica je sedaj malodušna in pobita. Tako kot njena soseda v deželah nekdanjega socializma se bo morala odločiti, kdo zastopa njene interese. Pet kandidatov za vsak interes ni najboljša formula za uspeh.