Samo predstavljamo si lahko, kaj ji je rojilo po njej, ko je iz svojih soban in nato z odra pred giljotino zrla na besnečo, primitivno rajo. Na revščino, grdo, umazano in zlo… Marija Antoaneta, sicer otrok svojega časa in razmer, ki so jo na dvor pripeljali kot komaj petnajstletno nevestico, se je v duhovno zgodovino Evrope vpisala zlasti s svojim domnevnim in do danes svežim izrekom: "Nimate kruha? Pa jejte potico!" Domnevnim zato, ker nekateri zgodovinarji trdijo, da so ji ga prilepili "hudobni" pariški časopisi - se ve, kdo je bil tudi tedaj za vse kriv; svežim, ker še vedno tako krasno ilustrira brezčutnost tistih, ki imajo veliko.

Razmere, v katerih danes novodobne marije antoanete zrejo z udobnih zasebnih letal na besnečo, primitivno rajo, ki s pomočjo medijev zahteva nekakšne račune za vladarsko razkošje in se noče sprijazniti z životarjenjem na poti v domnevno boljšo prihodnost, niso zelo različne od onih s konca 18. stoletja. Pa naj to zveni še tako čudno. Ista nestabilnost, isti razpad vrednot, ki so dotlej zlepljale družbo v nepravičen, a vsaj do neke mere delujoč sistem. A kaj, ko je sla po več - zame, ne za vse - brezčasna. "Tako kot takrat nas tudi danes uklešča čedalje močnejša sla po denarju, politične iluzije izgubljajo svojo moč, vse to vedno bolj vodi tudi k duhovnemu propadu. Nihče nič in nikomur več ne verjame," se glasi odlomek besedila iz Filipčičeve predstave Marija Antoinetta, v kateri se skozi kontroverznost (ne)srečne kraljice izrisujeta grobost in slepota časa samega.

Točno tak je tudi naš čas: grob in slep. Neempatičen, bi rekli v sodobnem jeziku. Ta teden je Dnevnik objavil zgodbo obupane, brezposelne matere samohranilke, ki ne ve, kako bo poravnala svoj dolg do države. Po stari zakonodaji je prejemala 366 evrov denarne socialne pomoči, po novi ji pripada le 221 evrov, ob tem še 114 evrov otroškega dodatka in 70 evrov od jamstvenega in preživninskega sklada, ker se oče otroka pač uspešno izmika svojim očetovskim dolžnostim. A hudo ne pride nikoli samo. Ker je novo odločbo zaradi šlamparije (informacijskega) sistema, za katero nosi vso odgovornost ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, dobila z večmesečno zamudo in je zato tedaj prejemala "prerazkošno" denarno pomoč, bo morala razliko - 435 evrov - vrniti. Tako kot še 2372 nesrečnikov in nesrečnic.

Za slovenske marije antoanete je zahtevano vračilo seveda neznansko preprosta zadeva: sedeš za računalnik, klikneš na svojo banko in - hopsa - poravnaš razliko, ki ti ne pripada. Če nimaš, si sposodiš. Če ti zmanjka kruha, prigrizneš pečenko. Kako pa naj bi gospodje, ki se ne morejo takoj spomniti, od kod jim je na bančni račun priletelo bagatelnih 400.000 evrov, sploh razumeli, kaj pomeni živeti s 400 ali 500 evri! Stiske ljudi, ki že tako ali tako živijo od enega dolga do drugega, da sploh preživijo, in jim seveda 400 evrov niti po pomoti ne more na bančnem računu ležati nekaj mesecev, za vladajočo pamet pač niso kaj več kot še eno pritoževanje parazitov, ki jih hujskajo levičarsko-anarhistični mediji. Ker red mora biti. Mi že vemo. Zato seveda tudi ni pomembno, da bi ljudje odločbe, v katerih jih seznanijo z novimi pravicami in dolžnostmi, razumeli. Če bi jih, bi se morda pritožili.

"Četudi nisem pravnica, o socialni zakonodaji kar veliko vem, a odločbe, ki jih prejemajo upravičenci do socialne pomoči, težko razumem." Tega ni izjavila omenjena mati samohranilka ali kakšna polpismena uradnica, temveč varuhinja človekovih pravic na zadnjem obisku v Murski Soboti. Če odločbe ne razume ona, kako jo bo Pepi ali Jožica? Hu kers, bi rekli naši otroci. Tudi nesrečniki, ki si zaradi različnih razlogov ne morejo več privoščiti niti osnovnega zdravstvenega zavarovanja, komaj še koga zanimajo. Med njimi so prezadolženi bivši espeji ali pa tisti, ki niso upravičeni do denarne socialne pomoči, ker so po svojih dohodkih in premoženju rahlo nad mejo. Če v preteklosti niso ne kockali ne pijančevali, temveč so si raje kupili kakšno parcelo ali si v kakšnem zakotju zgradili hišo, ki bi jo zdaj lahko prodali le špekulantom za drobiž, so po novem še dodatno udarjeni. Zaradi "premoženja" ne dobijo pomoči. Neka nezaposlena gospa, ki nima za zdravstveno zavarovanje, se je po slabi novici v presejalnem programu Svit naročila na kolonoskopijo. Ker jo je morala plačati sama, si je nakopala nov dolg. Kako bo odplačala še teh 170 evrov, ne ve. Tako kot ne ve, kdo ji bo izdrl boleč zob; za zobozdravnika nima denarja, na urgenci imajo druge prioritete. Se bomo torej čudili, če bo koeficient samomorilnosti, ki je kar nekaj let zapored upadal, lani pa po policijskih podatkih prvič spet porastel, letos še višji?

V mnogih tovrstnih zgodbah nastopajo tudi otroci. V stranski vlogi. Kdor kdaj ob sobotah dopoldne posluša Val 202, je morda slišal deklico, ki v sočnem narečju, brez vsake solzavosti novinarki razlaga, kako se ata pa mama konec meseca zapodita po hiši, v upanju, da bosta kje našla 40 centov za kruh. 40 centov, lepo prosim, ne 40 ali 400 evrov! Ko jih ne najdeta, še pove z zvonkim otroškim glasom, jima prinese svojih 40 centov, ki so ji ostali od evra za sladoled… V zbirko srce parajočih zgodb bi lahko dodali še primer gospoda z Goričkega, vdovca na vozičku, ki zbira pogum, da sinu, odličnjaku, pove, da z njegovim študijem ne bo nič. Nekdo ju pač mora preživljati…

Razparana srca se žal v skrbi za lastno usodo hitro pokrpajo. Zgodb nesrečnikov, ki so po desetletjih dela zdrsnili v revščino, je tudi že toliko, da so postale normalne. Tako kot ropi z uboji, psihično nasilje na šolah ali dosjeji o goljufanju in korupciji najvišjih politikov in poslancev. Zato mladi sovražijo politiko, starejši ugašajo televizijo. Treba se je boriti zase. Izrek dneva je: svojih 1000 ali 2000 evrov plače ne dam - dokler mi je ne vzamejo. Tak čas je. Giljotina pa nekje v daljavi čaka, da spet opravi svoje…