Na proslavi v Kočevju bodo po besedah Toneta Krkoviča pokazali, da bo to dobra in ogleda vredna proslava, saj v scenografiji in simboliki ne bo abstraktnih elementov.

***Nova oblast je napovedala boj proti abstraktni umetnosti in kulturi. (Dnevnik, 4. maj 2012)***

Dokler nacionalsocializem ni prišel na oblast, je imela Nemčija tako imenovano moderno umetnost, to torej pomeni, kot razkriva bistvo besed, vsako leto drugo in drugačno. Nacionalsocialistična Nemčija hoče spet nemško umetnost in ta mora biti in bo kot vsaka prava ustvarjalna vrednost večna, brezčasna.

***Adolf Hitler***

Slovenska pomlad 1990 in 1991 je bistveno drugačna od pomladi leta 1941 ali 1945.

***Lojze Peterle meni, da je bilo leto 1945 žalostno.***

No, pa smo tam. Kjer smo že bili. V boju za pravi, konkretni, neabstraktni estetski izraz. Proti kulturboljševizmu, kot se je svoj čas izrazil Alfred Rosenberg. Nič novega. Ne le vsak totalitarni režim, tudi avtoritarne prakse formalno demokratičnih režimov skušajo prevrednotiti, prečistiti in očistiti umetnost. Vprašajte Madžare, kako to gre v Orbanovi republiki. Ali Hrvate, kako je bilo v času Tuđmana. Predvsem pa vprašajte naše najtesnejše zaveznike Nemce. Oni so dolgo trpeli teror abstraktne umetnosti in nacionalne kulture, potem pa je prišel čas obračuna. Izumetničena umetnost (Entartete Kunst), "bastardna izrojenost", "duhovni sifilis", "slikarski infatilizem klavskih mojstrov čopiča, ki telesa barvajo v odtenkih trupel", ki so "v judovsko okupiranem Berlinu" postali dominantni, in kar so še Rosenberg in preostali konceptivni ideologi pisali o prednacistični nemški umetnosti, se je morala umakniti pravi nemški, neabstraktni umetnosti. Dobesedno. Po prevzemu oblasti so nacionalsocialisti začeli pospravljati vso umetniško produkcijo, ki ni ustrezala novim arijskim estetskim standardom, v depoje. In leta 1937 so vso to produkcijo zbrali in razstavili v Münchnu na tako imenovani Entartete Kunst Ausstellung. Privrženci umetniške sprevrženosti so si edini: največja razstava nemške ali v Nemčiji kolekcionirane umetnosti vseh časov. Ljudstvo je drlo na razstavo. Mnogi zato, da bi se v svinčenih časih nadihali "abstraktne", "sprevržene", "judovske", "zamorske" umetnosti. V Münchnu pa so istega leta odprli tudi prvo razstavo nemških lepih umetnosti (Große Deutsche Kunstausstellung) po novih merilih, ki jih več ne diktirata mentalna sprevrženost in telesna pohabljenost, ampak podobe prsatih mater, strumnih mož, odločnih vojakov. Najsi imajo takšno ali drugačno vlogo, naj bo zgoraj, v rokah puška, lopata ali torba birokrata, spodaj so vedno zloščeni jahalni škornji. Uniformiranost misli, uniformiranost teles…

Ne vem, če ste prejšnji teden na nacionalki ujeli proslavo, kako že… "Bodimo ponosni na Slovenijo". Če niste, vam je lahko žal. Na enem mestu, v enem mahu so združili cel kup stvari. Dvaindvajset let manevrske strukture, pa začetke slovenske vojske tako in drugače (datumi so se jim sicer malo pomešali in prekrivali, ker prevečkrat proslavljajo) ter začetke demokratičnih sprememb v Sloveniji in še kaj podobnega je bilo na meniju. Kajpak obletnica začetka demokratičnih sprememb za tiste, ki so osemdeseta leta prešpricali, ali prespali, ali pa so takrat še bili na "oni strani". Se razume - s figo v žepu. Tako kot naš prvi pendrek, ki je ves čas čutil pravo stran, službeno pa ščitil nepravo.

Sam bolj poredko gledam proslave, še redkeje sem nad njimi navdušen. V spominu mi je ostala lanska proslava dvajsete obletnice osamosvojitve. Bergerjeva postavitev. Na sveže prenovljenem zgodovinskem Kongresnem trgu se je zvrstilo vse tisto, kar razumemo pod blagovno znamko Entartete Kunst. Za začetek Derrida, Kipling, Kocbek, Smole, Hegel skozi Brechta, Kosovel in še kdo. Glasba onkraj meja domačih viž in odmevov, plesalci in plesalke vseh barv in izrazov. Kot se za urbani Babilon spodobi. Do zdaj edina proslava, ki sem si jo ogledal najprej v živo in potem še enkrat v posnetku.

In prejšnji teden neka druga in neka drugačna estetika, z drugačnimi sporočili. V Kočevju na zgodovinskem mestu se je odvijala dvojna revizija. Najprej revizija sprevržene komunistične zgodovine, nato še revizija sprevržene kulturboljševiške estetike. Kot v Münchnu leta 1937. Na eni strani izrojena, na drugi prava, čista nemška umetnost. Na eni strani Kongresni trg, na drugi Kočevje. Na eni strani partizanski praporščaki, na drugi neki novi praporji in praporščaki v nekakšnih novih, no ja, starih uniformah. Namreč, na začetku proslave si je Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve podelilo prapor in certifikat odličnosti ali nekaj podobnega. Prapor je predsedniku združenja izročil praporščak v nenavadni opravi lovskega kroja bordo koroških barv. Še najbolj je spominjala na uniformo kakšne frakcije brambovcev. Moj prijatelj je pripomnil, da je morda uniforma nekdanjih nemških Kočevarjev. Bog si ga vedi. Vsekakor ni bila partizanska. Kajti 27. april so ti isti, ki so sedeli v prvi vrsti, potisnili v kot. Ne bodo ga več praznovali. Kar popolnoma razumem. Ne moreš praznovati in zaznamovati dneva, ki simbolizira tvoj poraz in poraz tvojih zaveznikov v Evropi. Zgodovinski poraz praznujejo edino Srbi.

Ampak vseeno bi bilo lepo slišati denimo Rupla, kako zdaj to vse to razlaga, ker je svoj čas govoril in pisal drugače. No, tudi to se da pojasniti. Tedaj je bil v LDS, zdaj je v SDS. Razlika seveda mora biti. Sicer pa bilo zabavno gledati tudi, kako so mahali vsak s svojo zastavo. Pravo slovensko kajpak. Kajti neki subverzivni elementi so menda ta čas v Kočevju izobesili ono drugo, starejšo, z rdečo zvezdo. A kakor koli. Vsake toliko, ko se je kamera približala izbranemu delu občinstva, so začeli mahati in migati z zastavicami. Škoda, da kamera ni ujela tudi velecenjenega Dimitrija Rupla. To bi bila predstava, kako cinični Dimitrij Rupel miga z zastavico. In najbrž je že moral migati, saj sicer ne bi dobil od gospodarja certifikata za Trst. Res bizarno! Medtem ko ta vlada podi univerzitetne profesorje Ruplove generacije in tudi mlajše v pokoj, gre Rupel za preužitek za konzula v Trst. Dobra izbira; blizu doma. A nekaj se ne izide. Konzulsko mesto ne pomeni posedanja v kavarni na trgu Unita, ampak "črnski posel", ki ga zaslužni diplomat najbrž ni pripravljen početi.

Sicer pa je pogled na prvo vrsto povabljencev razkril lep pejsaž. Vsaj za en srednje velik tajkunski proces osumljencev je sedelo v ospredju. Pravzaprav so bili v dvorani skoraj vsi, ki mentalno tja sodijo. Manjkala sta le Pahor in Crnkovič.

No, kot se spodobi, so najlepše prihranili za konec. Vsi skupaj, še leseni premier je nekaj odpiral usta, so zapeli Slovenija, od kod lepote tvoje.