A se je šampanjski socialist, ki je na družabni klepet v marylandskem predsedniškem letovišču prišel s tesno zategnjeno kravato, sprostil, potem ko jo je na gostiteljevo priporočilo snel in se vklopil v vsaj na videz ležerno druščino. Na videz zato, ker pravo ležernost prinaša šele spontana družba, kar zbrana deseterica niti približno ni bila.

Mediji, navajeni na redni predpoletni ritual, ki se je spočel po naftni krizi sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja v francoskem Rambouilletu pod taktirko Giscarda d'Estainga, zvečine G8 (sprva G6, pred priključitvijo Kanade in kasneje Rusije) še vedno opremljajo s pridevniki o najrazvitejših in najbogatejših državah, BBC pa si je v letošnjem opazno skopem poročanju iz Camp Davida izbral "vrh nekaterih od svetovnih vodilnih ekonomij". Povedno, saj se je pravi vrh svetovnih ekonomij v skoraj štirih desetletjih bistveno spremenil, med prvo osmerico pa s popravkom BDP glede na kupno moč domače valute ni več Francije, Italije in Kanade, ampak so jih z mesti 2, 4 in 7 zamenjale Kitajska, Indija in Brazilija.

Če torej ne gre le še za navado in s tem povezano ležerno druženje, v čem je potem smisel vrha, ki izključuje nove tri gospodarske velesile, že do leta 2015 pa bo Italijo in Kanado preskočila tudi Mehika. In kako oceniti omizje, ki zdaj šteje deset voditeljev, v resnici pa jih šest predstavlja Evropsko unijo, saj sta stalna člana tudi predsednika EU in evropske komisije. Ne preseneča torej, da je bilo v Camp Davidu v glavnem govora o evr(op)skih težavah in njihovem morebitnem odmevu v ZDA, o globalnih gospodarskih temah ter seveda Afganistanu, Iranu, nafti in drugih vprašanjih pa le obrobno, saj se pri vseh navedenih Washington predvsem zanaša na Nato, katerega srečanje še danes gosti po petkovi večerji z zajtrkom na svežem gozdnem zraku Marylanda.

(Pre)močna številčna prisotnost EU v G8 dela že nesmiselni forum tudi škodljiv. Medtem ko je donedavna med evropskimi voditelji izolirani francoski predsedniški kandidat Hollande ob Obamovi desnici vidno krepil svoj ego in se pri tem spogledoval celo s konservativcem Cameronom, je nemška kanclerka Merklova dajala vedeti, da njun prvi zmenek v Berlinu ni bil uspešen. Sedanjega ameriškega predsednika lahko prežema zadovoljstvo, da se bo razdeljena Evropa, tako kot pred desetletjem, ko je ponižana sledila njegovemu predhodniku Georgu Bushu, na koncu uklonila "priporočilom" iz Washingtona, četudi to ni v njenem interesu. A če slednjega EU ne zna poiskati sama in ga predstaviti na forumu, v katerem ima opazno večino, kaj več od egoistične pomoči v volitve in seveda tudi v ameriške težave zazrtega Obame ne more pričakovati na še bolj interesno pisanem vrhu Nata.

Nobeno naključje namreč ni, da sta resda šele drugič sovpadla vrhova G8 in Nata. Predvidoma bi si morala slediti v istem mestu, Chicagu, s precej majavim varnostnim izgovorom pa je bil prvi prestavljen v Camp David. Dejansko se je skušalo ugoditi novemu staremu ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu, da bi se lahko elegantno izognil nekdanjemu sovražnemu vojaškemu paktu, s katerim sta si spet v laseh zaradi protiraketnega ščita, a je slednji lok napel še naprej in na G8 prvič poslal premierja. Dmitrij Medvedjev je svojo vlogo vzel tako, kot mu je bila namenjena, za kratko ležerno druženje, ki je vidno s fotografij, na katerih se je vselej znašel v razigranem gestikuliranju, kot na kakšnem družinskem pikniku. In tako nehote pomagal Obami pri uresničitvi lani zamišljenega načrta, da Evropejcem izstavi nekatere račune, ki jih je napisal že George Bush, dostavi pa še kakšnega, najprej afganistanskega, ki ga je povsem posvojil.

Namreč ideja o skupnem sestanku G8 in Nata ter izstavljanju računov se je Obami porodila po lanskem sestanku osmerice v Franciji, sredi Natovega posredovanja v Libiji, ki sta ga sicer zakuhali Francija in Velika Britanija, največje breme, tudi stroškovno, pa so potem nosile ZDA. Slednje seveda niso imele nič proti novemu vojnemu žarišču, v filozofiji vsakega imperija je, da vlada s sejanjem razdorov, ki pa morajo biti obvladljivi. Po Iraku, Afganistanu ter s Severno Korejo in Iranom na grbi je postajal arabski presežek za ZDA očiten, dokončno pa se to kaže v primeru Sirije, kjer ima uporno ljudstvo to nesrečo, da se EU gleda v svoji resnični podobi - mulca na dvorišču, ki izziva, vedoč, da ima za hrbtom silaka, ta pa je ugotovil, da se izčrpava v pobalinskih igrah, medtem ko se zunaj dvoriščnega vadbenega poligona zbirajo mišičnjaki.

Afganistan za ZDA namreč ne predstavlja več vadbenega poligona, ampak za njihovo vojsko in državni proračun obremenjujoče ravsanje, ki ga je treba preložiti na druga ramena. Najbližje pri roki so zavezniška v Natu. Ker pa Američani niti sami več ne vedo, zakaj so se znašli pod Hindokušem (maščevalni vzgib, ker se je bilo treba nad nekom znesti po 11. septembru), je "mulcem" v zavezništvu težko razložiti, da bodo dobili (stroškovne) batine, čeprav niti izzivali niso, ampak so bili gledalci. Pomaga seveda, če so v svoji percepciji zavedeni in se počutijo kot gledalci krive. In to si je želel slišati Obama v Camp Davidu, preden je na vrhu Nata EU izstavil račun za ameriška pobalinstva in ga za vsak slučaj garniral z udeležbo čez trideset nečlanic zavezništva.

Slednje je bilo na koncu nepotrebno. EU namreč sploh jasno, da je ostala talka Nata, ki se je širil hitreje, kot ona sama in jo potegnil v težave, iz katerih se zdaj ne zna izkopati in je zaradi njih vse bolj sprta. Po koncu blokovske delitve je pristala na nadaljevanje vloge mulca s silakom, namesto da bi dozorela ter si varnost zagotovila z grajenjem skupnosti in ne z zanašanjem na tuje mišice. Vse ostalo, tudi divji neoliberalizem, je bilo zgolj posledica te nezrelosti EU, zaradi katere na vrhu G8 zdaj klepeta s šestimi jeziki, na vrhu Nata pa dobiva ukaze v enem. Ker ne zna ugovarjati z enim.