Slavoj Žižek in britanski zgodovinar pakistanskega rodu Tarik Ali sta v dvorani kina Evropa isti večer sestavljala podobo današnje levice na planetu. Srećko Horvat je v hrvaškem glavnem mestu organiziral forum levice, na katerem so govorili o možnostih drugačne Evrope. Teden dni so Zagrebčani polnili dvorano s 1200 sedeži, če je bilo treba, so sedeli so tudi med vrstami, na stopnicah in stali na hodniku. Na odru sta dva sivolasa evropska akademika, ki se najbolj veselita medsebojnih razlik, iskala skupen teren. Kako do kakšne manj neumne Evrope, je bilo eno osrednjih vprašanj.

"Najpomembnejša lekcija arabske pomladi je, da je veliko, zelo veliko ljudi vzelo usodo v svoje roke," je Tarik Ali evociral Tahrir in arabsko pomlad. Tahrir med evropskimi levičarji deluje kot izpolnjene sanje o lastnih neizpolnjenih sanjah. O vstaji delavskega razreda, zatiranih, prekarnih delavcev ali migrantov, ki se uprejo izkoriščanju in sprožijo prevrat. Pri Aliju je bilo slišati obžalovanje, ker Evropa ni doživela niti Tahrirja niti pomladi. "Nehali so se bati smrti," je z občudovanjem govoril o Arabcih. "Če se dovolj ljudi ne boji smrti, režim ne more preživeti. Če so enkrat lahko to naredili, lahko to naredijo še kdaj. To je najpomembnejše. Upor množic proti sistemu, brez politikov in brez voditeljev."

Vsaj zadnjih dvajset let so levičarji na forumih in konferencah drug drugemu razlagali, kako je svet zašel nazaj v čase, kjer gospodar pobere vse, kar delavec naredi, delavec pa je izgubil še status delavca, ker se giblje v svetu med nezaposlenostjo in nezaposljivostjo. Na neskončnih družboslovnih srečanjih so vedno znova prišli do sklepa, da bi bilo dobro, če bi se kdo uprl. Zdelo se je, da bo v Zagrebu enako. Vendar je letos položaj radikalno drugačen od lanskega, ko so Evropejci gledali arabske upore na televiziji.

"Ko kritiziramo neoliberalizem, se moramo zavedati, da kritiziramo ideologijo," je Žižek začel z generalno teorijo celega sveta. "Neoliberalci so zelo selektivni. Ko uničujejo šolstvo in zdravstvo, so neoliberalni, hkrati pa krepijo vojaško funkcijo države in regulirajo gospodarstvo na goljufiv način."

Prav. In kaj je še drugega novega na svetu? Najprej se je zdelo, da samo Grčija.

"Grčija je de te fabula naratur," je rekel Žižek. "To je zgodba o nas samih. Grčija je poskusni zajec, kjer sistematično testirajo načine spremembe evropske države v nerazvito državo tretjega sveta vključno z ukinitvijo demokracije, če bo treba."

Do tukaj so konference o prihodnosti Evrope prišle tudi že kdaj prej. Vendar so časi danes res drugačni. Subverzivni forum v Zagrebu se je dogajal prav v dneh, ko je evropski institucionalni levici osrednjih držav EU naenkrat začelo kazati dobro. V Franciji je socialist Hollande premagal konservativnega Sarkozya, v Nemčiji pa je Angela Merkel doživela zadnjega od velikih porazov na lokalnih volitvah. Udobno kramljanje Alija in Žižka je prekinil Thomas Seibert, ki je stopil pred oder, vzel mikrofon v roke in rekel, da ima pomembno novico iz Frankfurta.

"Mestne oblasti so prepovedale demonstracije pred Evropsko centralno banko," je rekel akademik, ki je hkrati član sveta fundacije Rosa Luksemburg in aktivist nemške radikalne levice. "V sredo in četrtek so prepovedali vsa zborovanja v mestu. Več kot štiristo Nemcem pa za ves teden prepovedali vstop v središče Frankfurta."

To je zvenelo zares zanimivo. Nemška vlada se boji demonstracij pred Evropsko centralno banko in prepove vsa zborovanja v Frankfurtu? Evropski levičarji si želijo Tahrirja, nemške oblasti pa reagirajo tako kot Hosni Mubarak. Zveni skoraj kot nemška pomlad. Ob reakciji nemških oblasti pa je stavek Bernarda Cassena med razpravo o evropskih institucijah dobil čisto nov pomen. "Če bi bila EU kandidatka za vstop v EU, bi jo morali zavrniti, ker njene institucije ne izpolnjujejo demokratičnih kriterijev."

V kavarni kina Evropa mi je Seibert razložil, kaj je gibanje Okupacija Frankfurta imelo v mislih. Frankfurt je prestolnica finančnih sil. Tukaj je sedež Evropske centralne banke, tukaj so sedeži največjih nemških bank in sedeži mednarodnih bank.

"Naša ideja je bila, da se naselimo v srcu finančne zverine. Taktično je bil načrt zelo preprost. Potrebujemo pet do deset tisoč ljudi, ki pridejo na delovni dan v finančno središče mesta. Spremljala nas bo policija, ker ne bodo pustili, da se prosto gibljemo po ulicah. To pomeni dvakrat več ljudi, demonstranti plus policija. Prometni režim v mestu bi kolapsiral z uporabo nenasilnih demokratičnih sredstev svobode zbiranja in izražanja mnenja. Vsaj za en dan bi bilo mogoče zapreti največje svetovne banke."

Akcija je zamišljena na meji med čisto simbolno akcijo in konkretnim napadom.

"Za en dan zapremo Frankfurt in pokažemo, da vsi Nemci niso na strani vlade, ampak da so sposobni izraziti solidarnost z Grki, Španci in Portugalci. Hkrati pa smo hoteli pokazati, da finančne institucije niso nedotakljive katedrale, ki se jim je dovoljeno približati samo pobožno sklonjen."

Odgovor so bili prepoved vseh dovoljenj za zborovanja v celem mestu, administrativna prepoved gibanja in razmontiranje skromnega protestnega šotorskega naselja v mestu. Sklep sodelujočih na zagrebškem forumu pa to pot ni bil še ena racionalizacija poraza, ampak ugotovitev, da so nemške oblasti v paniki.

Dokaz je podala Elena Papadupulu, ki je prišla v Zagreb naravnost iz nepričakovanega uspeha njene koalicije skrajnih levičarjev na volitvah v Grčiji.

"Dobili smo 17 odstotkov glasov. Raziskave pa nam za junij napovedujejo več kot dvajset."

Pripomnil sem, da na volitvah to ni nič neobičajnega.

"Ampak mi smo še pred tremi meseci bili na istem kot naši kolegi v Frankfurtu," je odgovorila. "Bili smo koalicija manjšin med manjšino na levici. Čez tri mesece pa bomo morda morali razmišljati o vladi."

Skoraj je zvenelo, da je skrajne levice strah zmage na volitvah. Po dolgem času je v Evropi to zares simpatičen strah. Še posebno ker nam desničarji že mesece napovedujejo, da bomo končali tako kot Grki.