"Kar je dobro za Slovenijo, je dobro za SD."

*** Borut Pahor meni, da je on dober za obe ***

Mi smo se uspeli v zadnjih treh letih spreti z vsemi ključnimi zavezniki; se pravi s tistimi, ki gradijo na vrednotah partizanstva, s tistimi, ki gradijo na vrednotah zaščite delavstva, se pravi sindikati, z levo inteligenco in z vzajemnimi centri moči in na nek način tudi s terenom stranke.

*** Igor Lukšič o največjih dosežkih Boruta Pahorja (Studio City, 14. maja 2012) ***

"Jaz sem borec in se vedno lotim tistih političnih projektov, ki so najtežji. V tem smislu se mi zdi, da je čas pred socialno demokracijo in našo domovino tak, da zahteva hkrati enega odločnega vizionarja in političnega praktika, ki bo pripeljal socialne demokrate skozi ta zelo zahteven čas".

*** Borut Pahor pozna enega prav takega borca, vizionarja in političnega praktika, kakršnega ta čas potrebuje SD (TVS, 14. maja 2012) ***

"Kdor ima vizije, naj obišče psihiatra."

*** Nekdanji avstrijski kanzler Franz Vranitzky na očitke, da mu v politiki manjka vizij ***

Ne, nikakor ne drži reklo, da ima ljudstvo takšno oblast, kot si jo zasluži. Mnogokrat ima slabšo. Le redko boljšo. Namreč, če bi zguljeni rek držal, bi bila stanja diktatur in strahovlad naravna, zaslužena. Kar je seveda nesmisel. Vsekakor pa drži, da imajo zaključene interesne skupine, ki se svobodno združujejo in razdružujejo, vselej oblast, kot jo zaslužijo. Ne nazadnje jo same izvolijo. Torej bi lahko rekli, da imajo socialdemokrati takšnega Pahorja, kot si ga zaslužijo. V petnajstih letih jih je vedno znova razočaral in vedno znova so padli na finto, da je v nekem trenutku nenadomestljiv, in so ga ponovno izvolili. Drugače rečeno, socialdemokrati nimajo problemov s Pahorjem, ampak s sabo. Pahor je samo posledica teh njihovih težav. Vedno bi ga lahko zamenjali. Pa ga niso. Primerjava med SD in SDS, strankama, ki imata voditelja z najdaljšim stažem, ni primerna. V SDS je vsak upor sankcioniran. Vsak, ki vsaj malo razmišlja s svojo glavo, takoj odpade. Kajti vodja je stranka. In to dobesedno. Situacija spominja na šalo o logiki stalinizma: nekomu rečejo, da ga žena vara, pa reče, da to nikakor in nikoli ne drži. Ko mu dokažejo, da je res, pa odgovori, da od tistega trenutka, ko se je spustila v prevaro, ni več njegova žena; torej drži, da ga žena nikoli ne vara… Zato si lahko član SDS samo, če si absolutno predan in dokler si predan ne le stranki, ampak predvsem vodji. A res je tudi, da je SDS minus J. J. enako nič. Na nad gladino se ne bi ohranila niti do naslednjih volitev. Nočem reči, da stranka SDS nima nekega svojega koncepta, a ta je uresničljiv in za volilce privlačen samo v razmerju do vodje. Drugače je pri SD, ki ima staž in identiteto onkraj in mimo Pahorjeve ere. Če bi Pahor odšel, se stranka ne bi posušila, ampak bi zelo verjetno doživela razcvet. Še zlasti v teh kriznih časih. Če bi se SD sprofilirala kot leva stranka, kot socialdemokrati!, kar zdaj vsebinsko niti približno ni, bi vzpostavili oziroma obnovili naravno zavezništvo ne samo s sindikati, ampak nasploh z delojemalci. In delojemalci ta čas resnično čutijo stisko, saj v nobeni stranki parlamentarne ponudbe ne prepoznajo svojega zastopnika.

Zaradi česar koli že volilci izbirajo Pahorja, gotovo ne zaradi njegovega socialdemokratskega profila. Pahor je večkratni ujetnik in večkratna žrtev. Je ujetnik lastne stranke in je še bolj ujetnik lastne narave. Pač ne more iz svoje kože. Morda so ga člani prenašali celih petnajst let zaradi lažnega upanja, da se bo vendarle spremenil. Ne bo se. Njega ne poganja politika, ne poganjajo ga koncepti in programi, ampak samozazrtost. In tej samozazrtosti je vsak koncept, vsak program odveč, odvečna prtljaga, breme. Pahor dela politiko kot formo, ne kot vsebino. Zato je njegovo besedišče polno puhlic, praznih fraz, neizmerne patetike in zaigranosti. Še najbolj pristno je deloval v finalu zadnje volilne kampanje, ko je vse kazalo na polom. Takoj ko se je stranka pobrala, je bil spet stari patetični Pahor.

A zanimivo je opazovati, kako na Pahorja in njegove nenehne in neverjetne akrobacije v politični maneži gledajo njegovi sopotniki. Če odmislimo sedanji precej odmeven in - vsaj zdi se - širok upor, so vedno s stisnjenimi zobmi potrjevali njegove muhe, zahteve in kandidature. Čeprav so hkrati ves čas dobro vedeli, da vleče napačne poteze. Še več. Pogosto se je dogajalo, da so mu stopili v bran, češ da jim drugi ne bodo podtikali predsednika. Nedvomno. Pahorja so si podtaknili sami.

Ni sicer hvaležno psihologizirati v politiki, a problem Boruta Pahorja ni politični, ampak psihološki. Ne glede na posamezna stališča in dejanja Pahor ni generični neoliberalec ali celo konservativec. Tudi njegova politična opismenjenost je nadpovprečna. Ne izda ga torej generična orientacija ali politična neukost, ampak narava; patološka potreba po vsesplošni všečnosti, po sprejemljivosti. In predvsem njegova kronično in akutno neavtonomna osebnost. Pahor je v odvisnem razmerju do avtoritete. In kot nosilca te prepozna J. J. Zato ne naredi nobene poteze, ne da bi pomislil, kaj bo na to rekel On. Ali bo opazil, ali bo sprejel, ali nagradil? In On seveda opazi, čeprav ne nagradi. Nenehno mu daje zaušnice, ga ponižuje. In s tem še bolj utrjuje Pahorjevo odvisno razmerje. A kot se za takšna razmerja spodobi, v njem uživata oba. Tako nosilec dominantne kot nosilec podrejene vloge. Pahor pa ima še cel kup nadomestnih zadovoljitev. Nekako "vsi" mu izkazujejo naklonjenost. Tako njegovi, ki se ga ne odrečejo, kot tisti, ki ga nagrajujejo za to, ker dela škodo nasprotni, tj. svoji lastni opciji. Zato je Pahor tudi v časih, ko je njegova stranka javnomnenjsko spregledana, uvrščen visoko. Za vse je za silo sprejemljiv. Za nasprotnike celo bolj kot za sopotnike. Po neki perverzni logiki se zato lahko zgodi, da bo Pahor na predsedniških volitvah neformalni kandidat desnice, če Zveru ne bo uspelo opazno nagovoriti volilcev. In vrh te perverznosti ter popolna realizacija njegovih vizij bi bila, če bi na predsedniških volitvah zmagal. Zmagal z glasovi desnice.

Pahor je res vizionar. Na glavo postavlja celo filozofske temelje levice. Za razliko od Hegel-Marxove družbene analize, po kateri se zgodovina ponavlja dvakrat: prvič kot tragedija, drugič kot farsa, je Borut dokazal nasprotno. Njegov prevzem stranke pred petnajstimi leti je deloval kot farsa, ponovne izvolitve pa kot tragedija.