Njegov avtor je v resnici ameriški ruralni filozof Kris Kristofferson. Bavčarjevo obdobje Tribune je zaznamoval napis "Naj živi proletarska revolucija", ki je nekaj časa živel skupaj s citatom poljske avtorice Rose Luxemburg: "Družba prihodnosti bo komunizem ali barbarstvo."

Svoboda in revolucija sta v naslednjih letih dobili čudaške pomene, tako da sta prva dva citata izgubila nekaj konteksta. Rosa Luxemburg pa je ostala aktualna. Družba prihodnosti je bila komunizem ali barbarstvo.

Temu nikoli ni bilo mogoče oporekati. Komunizem je šel svojo pot, kaj pa je še ostalo od te alternative? V vmesnem času se je namreč med svobodo, revolucijo in prihodnost naselila Evropa. Zanjo se je zdelo, da deluje kot univerzalni amortizer in zastopnik dobrega. Ta teden se ji je pripetilo nekaj smešnega.

Takoj po razglasitvi rezultatov predsedniških volitev v Franciji je prišlo do zgodovinskega premika v evropski politiki. To, da so po dveh desetletjih ponovno zmagali socialisti, je bila malenkost. Usodna sta bila govora poraženca Sarkozyja in zmagovalca Hollanda. Ne eden ne drugi v svojem prvem povolilnem nagovoru nista omenila Evrope ali Evropske unije v nobeni od njenih pojavnih oblik. Oba govora sta se vrtela okoli ljubezni do Francije in Francozov.

To je neobičajno. Francozi imajo radi Francijo in zares jim je všeč, da so Francozi. Vendar so vedno hkrati imeli veselje s tem, da je Francija središče evropskega kontinenta, francoska laična kultura pa njen temelj. Brez francoske revolucije ne bi bilo moderne Evrope, živeli bi v sovražnih katoliških kalifatih. Brez Francije pa tudi ne bi bilo Evropske unije. Skupaj z Nemčijo sta iz premogovniškega in železarskega kartela zgradili spodobno kontinentalno združbo, ki je preživela več kot pol stoletja. Idejo zanjo je dal tedanji francoski zunanji minister Robert Schuman, ki bi ga morali kovati v zvezde kot politika, ki je resno razmišljal o tem, da v Evropi ne bi bilo več svetovne vojne med Francijo in Nemčijo. To je bila res moderna ideja. Alžirija je bila takrat še del Francije in polnopravna članica nove skupnosti. Nemčija in Francija sta skupaj segali čez Sredozemlje in bili močni. Od razdejanja druge svetovne vojne pa je minilo komaj šest let.

Zdaj pa ne Sarkozy ne Hollande nista niti vljudnostno omenila Angele Merkel, ki je tako kot vsi spodobni Evropejci čakala na rezultate francoskih predsedniških volitev. Le kaj se je zgodilo?

Politično je bil rezultat popolnoma jesen. Volitve so bile referendum o strategiji reševanja evropskih finančnih sistemov s krčenjem socialnih servisov države, nižanjem vrednosti dela in ukinjanjem delavskih pravic. Med volitvami ni šlo za velike ideale, ampak za čisto praktična vprašanja, kaj bo prineslo manj škode. Francoski volilci so se za las odločili, da je v teh okoliščinah institucionalna socialistična levica manj škodljiva od desnice. Pri osemdesetodstotni udeležbi skoraj ni možna nobena druga interpretacija. Glasovi, ki so v prvem krogu šli populistični retoriki skrajne desnice in levice, so se v drugem krogu disciplinirano razporedili v dva glavna tokova evropske politike, ki sta nespremenjena od devetnajstega stoletja naprej. Ideja države kot funkcije socialne kohezivnosti je za dva odstotka premagala neoliberalizem in v evropsko reševanje krize finančnih institucij vpeljala nov register.

Vendar tega ne Sarkozy ne Hollande nista rekla. Oba sta govorila o Franciji in svoji ljubezni do nje.

Odgovor na ta čuden pojav gre iskati v Grčiji, kjer so na isti dan potekale parlamentarne volitve. Grčija je zadnja tri leta cilj evropske politike. Postala je kazalec njene učinkovitosti. Nizke obrestne mere po prevzemu evra so Grčijo pri nemških bankah zadolžile do vratu. Ob razcvetu globalne dolžniške krize je Evropa do Grčije izbrala isto strategijo kot Američani do Iraka. Da bi Grke osvobodila grdih navad, je zrušila državo in uničila družbo. Varčevalni ukrepi niso nič drugega kot direkten napad na vse socialne funkcije države. Grški volilci so reagirali ustrezno. Če sta za reševanje finančnega sistema morala propasti ekonomija in sistem socialne zaščite, potem tudi politični sistem nima v državi kaj početi in so ga razstrelili. Glasovali so tako, da nobena stranka ne more vladati. Kdor bo hotel vladati Grčiji, bo moral priti s prepričljivimi novimi političnimi idejami. V središču političnega sveta ne znajo narediti nič, na desni in levi skrajnosti razen retorike ni nič velikega.

Grčija je dala novo dimenzijo pojmu politične krize. Niti liberalna demokracija, niti ljudske stranke, niti socialisti, niti komunistična partija, niti fašisti ne znajo dati prepričljivega odgovora uničenju države z varčevanjem. A sem koga izpustil? Mislim, da so vse klasične politične opcije izrabljene. Grčija je videti kot Slovenija, le da je politično nekoliko bolj razvita in želja po oblasti ne odtehta inkompatibilnosti političnih strank.

V podobnem položaju pa je sedaj vsa Evropa. Nemčija ima desno vlado, ki zahteva konsolidacijo bank z devastiranjem socialne države evropske periferije. Nemci pa tradicionalno vso Evropo razumejo kot periferijo. Francija ima levo vlado, ki bi finančni sistem konsolidirala z državno intervencijo. Na eni strani politika rezanja državnih proračunov, na drugi politika povečane proračunske porabe. Ne zveni ravno kot nekaj, kar gre skupaj. Evropsko politiko pa vodita Nemčija in Francija. Ekonomska kriza je postala produktivna. Po desetletjih dolgočasnega birokratskega mešetarjenja je evropska politika ponovno vznemirljiva. Se bo iz tega razvil vzpon fašizma in uniformirane politike ali pa si Evropa lahko izmisli še kaj drugega?

Komunizma iz alternative Rose Luxemburg ni več. Evropski politiki morajo izumiti znosne oblike barbarstva. Ali pa bodo morali ukiniti demokracijo, ker zanje nikoli več nihče ne bo glasoval. Igorja Bavčarja, ki vodi proletarsko revolucijo, pa si nekako tudi ni mogoče več predstavljati.